Airbeletrina, 26. avgust ― Videli smo jih, lačne, in govorili nemoteno dalje o zdravi prehrani. Niso bili naš problem, le da nismo ne mogli gledati, kako so iz dneva v dan, iz ure v uro, njihovi otroci postajali prepereli kot papir. Govorili smo glasneje, ne, niso bili naša težava, izmenjevali smo si recepte za specialitete, obiskovali kuharske tečaje in godrnjali nad visokimi cenami tune in tartufov. Nekatere od lačnih smo poznali po imenu, ali pa smo poznali nekoga, čigar sorodniki so stradali, ali pa smo poznali nekoga, ki je poznal nekoga, ki je kljub našemu solidnemu standardu prehranjevanja, kljub dejstvu, da se nas njihova stiska ne tiče, dovolil povzdigniti glas, protestirati, celo pljuniti v tolsto lice sveta in zahtevati hrane tudi zanje, ki so, iz dneva v dan, iz ure v uro, postajali skeleti pred našimi očmi, medtem ko smo mi, naveličano, kajti poznali smo njen trpek priokus in nenazadnje ni bila naša stvar, prebavljali številko 43 ali 128 ali 17 ali 99 umrlih od lakote v zadnjih 24 urah. Ne, ni nam jih bilo dano prezreti, čeprav niso bili naše številke, nismo mi zakuhali njihovih stisk, jih ne seštevali, kvečjemu nam je bila vsiljena teža neznosnih prizorov, hudo obremenilnih za nemoteno prebavo, in zdrav apetit vseh nas demokratičnih in miroljubnih ljudi. Zakaj smo jih morali gledati? Nihče od nas ni zares vedel. Ob pogledu nanje smo še bolj povzdignili glas, vpili drug drugemu, vse bolj gluhi, kaj pravi, kako poimenovati zadnje kuharske trende in kam po najboljše tradicionalne jedi? A jih nismo mogli nehati gledati. Videli smo jih tudi, ko smo pogledali v jušnike, ko smo napol priprtih oči mleli pečenje ali ko smo zaprtih oči okušali najbolj delikatne sladice. Bili so nam vse bolj tuji in vse bolj nadležni, čeprav niso bili nikdar naša skrb, kvečjemu naša nadloga. Njihovi kuharji so kuhali lakoto, njihove matere so začinjale stradanje, njihovi očetje so praznih rok prinašali smrt iz njihovih trgovin, ki jih več ni bilo, in njihovih vrtov, ki jih več ni bilo, in njihovih mest,

Knjižnica Slovenska Bistrica, 25. avgust ― Ob praznovanju 50-letnice ustanovitve Pionirske knjižnice Slovenska Bistrica je knjižnica svojim mladim obiskovalcem podarila drugo ustvarjalno LEGO delavnico, ki so jo izvedli mentorji podjetja Mali ustvarjalci. Prva je bila izvedena že med zimskimi počitnicami. Otroci so skozi igro raziskovali robotiko in programiranje, se srečali z zanimivimi načrti, nalogami in zabavnimi idejami. Ob pomoči mentorjev so gradili, programirali in odkrivali, kako iz preprostih kock nastanejo gibljive in pametne stvaritve. Pri tem so se naučili številnih novih veščin, razvijali ustvarjalnost in logično razmišljanje ter se ob tem neizmerno zabavali. (Tanja Jakolič)

Airbeletrina, 25. avgust ― Naj vam naslikam prizor: predstavljajte si premožnega rimskega plemiča, oblečenega v ohlapno togo, ki počiva na ležalniku. V eni roki drži pisalo, pripravljeno za pisanje po tablici iz voska, v drugi pa čašo vina z vodo. Okrog njega se mudijo dvorjani, slišati je šepetanje sužnjev, cesar Neron pa nekje v ozadju igra na liro. Plemič dramatično zavzdihne. Njegovi zapisi govorijo o jalovosti bogastva, kratkosti življenja in neizogibnosti smrti. Plemiču je ime Lucij Anej Seneka, in da, ironija je tako gosta kot oljčno olje v njegovem kopališču, s katerim mu bo eden od sužnjev povsem prekril telo in ga nato postrgal z njega z lesenim strgalom, imenovanim tudi strigil. Njegovi zapisi govorijo o jalovosti bogastva, kratkosti življenja in neizogibnosti smrti. Dobrodošli v svetu Seneke mlajšega, stoičnega filozofa, državnika, dramatika, moralista in zadržanega vzornika vsakega sodobnika pod stresom, ki se poskuša z meditiranjem izviti iz eksistencialne krize. Ko ti je v življenju postlano z rožicami, je enostavno biti stoik. Teže pa to postaneš, če ti nekdo naroči, da moraš storiti samomor. Toda začnimo lepo na začetku. Seneka, ki se je rodil v Cordubi (današnja Cordoba v Španiji) približno leta 4 pr. n. št., je bil sin Seneke starejšega, znanega govornika in pisatelja. Mladega Seneko so na šolanje poslali v Rim, kjer se je izkazalo, da gre za nadarjenega, inteligentnega in ambicioznega mladeniča. Učil se je retorike in filozofije, zlasti stoicizma, starodavne grške miselnosti, ki je učila, da so edino resnično dobro vrline, vse ostalo (bogastvo, slava, moč, malčki na letalih) pa je nepomembno. Vendar je bil Seneka vse prej kot asketski menih. Trpel je za kronično boleznijo, se ukvarjal s političnim manevriranjem, si nagrabil toliko bogastva, da bi z njim lahko financiral bruto domači proizvod manjše kneževine, in služil kot mentor, pozneje tudi svetovalec, izjemno nestabilnega cesarja Nerona. In prav slednje je bilo njegova najslavnejša napaka. Več o tem