Društvo slovenskih pisateljev,
15. september
― Prosim vas, gospe in gospodje vojne, oboroževanja, streljanja, ubijanja, prosim vas, ubijalke in ubijalci otrok, starejših, obolelih, vseh nedolžnih in memočnih, prosim vas, rušitelji šol, bolnišnic, domov, kulture, zgodovinske resnice, rotim vas, sovražniki knjig in umetnosti, povejte, za kaj, za koga, v čigavem imenu povzročate temu planetu krvave rane, grozo, pustošenje, uničenje, za koga in zakaj pokopavate pod ruševinami človeka, civilizacijo, življenje. Prosim vas, povejte, zakaj lažete in blatite demokracijo, svobodo, prijateljstvo, zakaj lažete, zakaj režete na koščke mehko srce humanosti z ostrimi noži nasilja? In ti, Evropa, se lahko še ponašaš s svojim tisočletnim ustvarjalnim izročilom? S plemenitostjo. Z vključevanjem? Z diplomacijo? Molčiš. Bolna in nemočna. Obraz obračaš stran, ni te sram ravnodušja in puhlih besed, ne veš več, kaj si, in pogled prihodnosti nazaj v ta čas te bo zaznamoval s sramoto in krivdo. Sodobni ciniki in prodajalci dima, minljivi oblastniki minljive moči, si upate upreti oči v Vilenico, v idejo in utemeljevalko resnične svobode, napredka, prijateljstva, Vilenico kot dokaz resničnosti miroljubnega soočenja, zleta različnih spojev, besede, pravice. Uprite oči v Vilenico in se zamislite nad svojim početjem, če ste še sposobni misliti, če še premorete zrno človečnosti. Vilenica je glas dobrih ljudi, jezika, bližine, je lepota, širina, ljubezen, je utrip naših vesti. Vilenica – srce umetnosti, ki še edina ponuja možnost in človeka v njej. Vse to, česar nimate v svojem srcu in glavi, Vilenica ima. Naj vam bo za zgled. Nam pa s svojo silovito izpovedno silo perspektiva uresničljivega upanja, da bo svetloba nove zarje človeštva prevladala nad nočjo sovraštva in nasilja. Marij Čuk Predsednik Društva slovenskih pisateljev
