Knjižnica Slovenska Bistrica, 16. januar ― V časopisni čitalnici osrednje knjižnice je bilo v sodelovanju z Zgodovinskim društvom dr. Jožeta Koropca izvedeno izjemno zanimivo predavanje avtorja prve slovenske biografije znamenite cesarice Sisi, doc. dr. Gregorja Antoličiča. Doc. dr. Gregor Antoličič je doktor zgodovinskih znanosti, sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in predavatelj na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Njegovo področje raziskovanja je usmerjeno predvsem v obdobje prve svetovne vojne s posebnim poudarkom na raziskovanju vojaških in diplomatskih zadev. Hkrati posebno pozornost posveča raziskovanju zadnjega obdobja obstoja habsburške monarhije in njenega razpada. Avtorjevo otroško navdušenje nad Sisi in Francem Jožefom je sčasoma preraslo v resnejše zgodovinsko raziskovanje. Tudi zaradi mladostniške očaranosti ob gledanju filmov o cesarici Sisi je pričel z raziskovanjem njenega življenja, takšnega kot je bilo v resnici. Ne z namenom rušenja mitov ali zmanjševanja njene podobe, temveč nasprotno. Prepričan je, da je bila Sisi veliko več kot »naivno« dekle, ki je z Bavarske prišlo na dunajski dvor. Zanj je bila moderna ženska, umetniška duša, daleč pred svojim časom in prav zaradi tega pogosto nerazumljena. Zaradi tega ne preseneča, da med ljudstvom v času svojega življenja ni bila priljubljena, kot jo pogosto v današnjem času prikazujejo številne serije in filmi. Odgovor na vprašanji, kakšen odnos je imela cesarica do Slovencev in kako so jo le-ti doživljali, je razmeroma preprost. Posebnih povezav med cesarico Elizabeto in Slovenci pravzaprav ni bilo. Razen enega njenega uradnega obiska naše dežele, če izvzamemo zgolj prečkanje slovenskega ozemlja z vlakom na poti v Trst in naprej na otok Krf, posebnega odnosa torej skoraj ni bilo. Prav tako tedanji časopisi cesarici niso namenjali večje pozornosti. Doc. dr. Gregor Antoličič: »Danes je cesarica Sisi veliko bolj priljubljena. Na to kaže velik obisk prireditev, tudi današnje, in vse serije in

Airbeletrina, 16. januar ― Dobro se spomnim trenutka, ko se je v meni prvič oglasila tujina. Ne kot odločitev, ampak kot telefonski klic. Kot plamen, ki ne pride s svečo, temveč s trenjem: najprej prasket, potem drobna iskra, potem mirna, trmasta svetloba, ki se noče več vrniti nazaj v temo. Bilo je v srednji šoli, med dnevi, ki so se zdeli preozki za vse, kar sem hotela postati. Takrat sem prvič začutila, da obstaja prostor, ki me kliče; ne ker bi bil boljši, ampak ker je neodkrit. Kot zaprta knjiga, ki jo že držiš v dlani in čutiš njen utrip, še preden obrneš prvo stran. Želja je zrasla iz lakote in tudi iz branja. Že prej sem rada požirala zgodbe o ljudeh, ki so odšli: o tistih, ki so se v tujih mestih na novo izumili, izgubili, zaljubili, odrasli. V mojih knjigah so kovčki vedno stali pripravljeni, letališča so bila neke vrste obredi, tuji jeziki pa skrivna vrata. Ko sem zaprla platnice, je v meni ostal nemirni občutek, da se življenje nekje drugje dogaja nekoliko bolj na glas in da bi ga rada slišala od blizu. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. Zato je moja želja rasla kot lakota, ne po hrani, ampak po svetu: po ljudeh, ki jih še nisem srečala, po pogovorih, ki mi bodo premaknili notranje pohištvo, po večerih, ko se nekaj zgodi in je jasno, da si pravkar dobil gradivo za zgodbo. Hotela sem biti požrešna, ja, ne za okuse, temveč za prizore. Za detajle. Za drobne resnice, ki jih vidiš samo, če si dovolj blizu, in jih potem zvečer ne moreš sprati iz misli, dokler jih ne spraviš na papir. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. A sčasoma sem razumela: knjig, ki se nas res dotaknejo, ne pišejo ljudje, ki ostajajo na varni razdalji. Pisatelj mora najprej sam postati kraj do

Airbeletrina, 14. januar ― Diptih je knjiga dveh novel francoske novinarke, režiserke in pisateljice Colombe Schneck (1966). V prvi noveli, Mali buržujki, ki jo avtorica posveča svoji preminuli prijateljici Emmanuelle, spremljamo prijateljstvo dveh deklet iz visoke francoske družbe skozi leta, dokler ena od njiju neozdravljivo zboli in umre. V drugi, Milina kravla, pa opazujemo ljubezenski odnos med Colombe in Gabrielom, ki nimata prav nič skupnega, pa se vseeno usodno zapleteta, dokler tudi tu ne pride do razpada. Obe noveli imata torej skupen lok zbliževanja in oddaljevanja dveh ljudi, le da gre v prvi za prijateljici, v drugi pa za ljubimca – kar pa ne pomeni, da je ena manj čustveno uničujoča od druge. Schneck se namreč zaveda pomena in kompleksnosti prijateljskega odnosa, ki ga zaznamujejo vse mogoče reči, ne samo zunanji dogodki ali značajske lastnosti, temveč tudi pravila okolja, iz katerega prihajamo – zato tudi tako buržujsko povzpetniški naslov prve novele, v kateri ena izmed prijateljic prihaja iz visoke buržoazije, druga pa se tega boleče zaveda. Iz obeh novel bi lahko tudi sklepali o avtofikcijskosti pisanja, a to niti ni pomembno, saj gre za tematsko vseeno tako široke in univerzalne teme, da se zlahka znajdemo tudi brez posebnega znanja o avtorici. Obe noveli imata torej skupen lok zbliževanja in oddaljevanja dveh ljudi, le da gre v prvi za prijateljici, v drugi pa za ljubimca – kar pa ne pomeni, da je ena manj čustveno uničujoča od druge. Prva novela ostaja tista bolj pretresljiva, tudi bolj surova v smislu odraščajoče krutosti v povezavi z naivnostjo in pomanjkanjem izkušenj, zato bolj udari, druga pa je v tem smislu že bolj trezna, napisana z malo več distance. Sta si pa blizu po slogu, ki je prepoznaven, ne le zaradi pogostih kratkih stavkov, ampak tudi zaradi pedantnosti, pozornosti na detajle, kar naj bi se načeloma skoraj izključevalo, a v tem primeru deluje sveže, neobloženo, neobremenjeno (ravno nasprotno od njenih literarnih likov): »Hiša je iz rožnateg