Narava in zdravje

Narava in zdravje

Knjižnica Slovenska Bistrica, 21. januar ― Gostja tokratnega srečanja v knjižnici je bila Slovenjebistričanka Zlatka Dreo, predavateljica z dolgoletnimi izkušnjami na področju izobraževanja odraslih. Svoje znanje je več let predajala predvsem na področjih poslovnega komuniciranja, bontona, protokola, vodenja, organizacije prireditev, upravljanja časa in prodaje. V zadnjih letih pa jo je življenjska pot vse bolj usmerjala k naravi in celostnemu pristopu k zdravju. Zlatka Dreo je danes tudi naturopatinja in holistična iridologinja, svoje poslanstvo pa vidi v pomoči ljudem pri doseganju notranjega ravnovesja, zdravja in dobrega počutja. Prepričana je, da je zdravje človekova največja vrednota. Na srečanju, ki je potekalo v sodelovanju z Društvom Hermelika iz Slovenske Bistrice, je predstavila svoj priročnik naravnega zdravljenja z naslovom Zdravje po naravni poti. Kot poudarja avtorica, je knjiga rezultat več desetletij dela na področju naturopatije, psihoterapije in celostne obravnave človeka. V njej se prepletajo izkušnje preteklih generacij in sodobna znanstvena spoznanja o delovanju telesa, čustev in narave. Priročnik ni zgolj zbirka nasvetov, temveč življenjski sopotnik za vse, ki želijo bolje razumeti svoje telo, okrepiti zdravje in ohranjati ravnovesje doma, v družini ali na potovanjih. V nabito polni čitalnici knjižnice je predavateljica posebej izpostavila pomen uživanja sezonske hrane, saj je po njenem mnenju vsako obdobje v letu namenjeno krepitvi določenih notranjih organov in splošnega telesnega ravnovesja. Knjiga je že na voljo za izposojo v vaši in naši knjižnici. Natalija Stegne
Velibor Čolić: Vojna in dež

Velibor Čolić: Vojna in dež

MMC Knjige, 21. januar ― V Vojni in dežju Velibor Čolić na nekem mestu izrazi razočaranje nad znamenitimi vojnimi romani, ki da povečini govorijo o junaštvu ali strahopetnosti, smrti in življenju, generalih in bitkah, zelo redko pa o žalosti stvari, ki smo jih pustili za seboj.
»psov na vasi nikoli nismo cenili / biti ženska pa je bilo huje od psa«

»psov na vasi nikoli nismo cenili / biti ženska pa je bilo huje od psa«

Airbeletrina, 21. januar ― Premišljevanje o tretji pesniški zbirki Radmile Petrović (1996) velja začeti z zunajbesedilno okoliščino; v izvirniku je knjiga izšla leta 2020 in bila v Srbiji do danes prodana v več kot 12.000 izvodih. O podobnem uspehu zbirke, čeprav v manjši nakladi, lahko govorimo tudi pri nas; v slovenščini smo jo v prevodu Natalije Milovanović dobili lansko leto, a je že nekaj časa razprodana. Zbirka hitro prečka tudi jezikovne meje, prevedena je bila med drugim v nemščino, poljščino, makedonščino, madžarščino … Vsekakor nezanemarljivi in za poezijo presenetljivi podatki, ki budijo radovednost – s čim je knjiga prepričala tako široko bralstvo, saj strokovne nagrade, ki jih je bila pesnica sicer deležna že na začetku ustvarjalne poti, ne zagotavljajo nujno tudi dobre splošne recepcije. Mama ve, kaj se dogaja v mestih po pesniškem pristopu sodi med interpretativno dostopnejšo poezijo, temelji namreč na razpoznavnem, jasno artikuliranem lirskem jazu in neposredni izpovednosti. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Poezija torej, ki si je že v izhodišču zadala detabuizacijsko nalogo. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Eno takih tradicionalno prepovedanih področij so nedvomno spolne vloge oziroma spolna usmeritev, še posebej, če ni heteronormativna in v strogih patriarhalnih okvirih. In Radmila Petrović se v svoji poeziji loteva prav slednjih – z orisovanjem usod žensk in moških iz lastnega primarnega ruralnega okolja neusmiljeno prevprašuje tradicionalne norme, standarde, pravila bivanja. Pesnica poudarja, da je zbirko napisala, ker si je sama v najstniških letih želela brati nekaj takega. Knjigo, v katerih bi se lahko istovetila z dekletom, ki se kljub naprezanju ne more prilagoditi heteronormativnim kalupom okolja in, ko dokončno odkrije svojo lezbično željo, ne kloni

Preteklost je zdaj

Vrabec Anarhist, 20. januar ― Dušan Šarotar – Počivališča na poti, Založba Pivec, 2025 Počivališča na poti Dušana Šarotarja so zbirka esejev, ki bi jih kljub njihovi zavezanosti gibanju po različnih krajih in beleženju misli...

Razpisi: Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF) 

Društvo slovenskih pisateljev, 19. januar ― LIRIKONFESTOVO PODNEBJE 2026    DO 8. FEBRUARJA 2026 ODPRTIH PET LITERARNIH VABIL IN RAZPISOV 25. LIRIKONFESTA VELENJE (2026) –– uvkf.si/sl/razpisi   (1) Vabilo k predlaganju kandidatov za 23. podelitev častnega naslova »ambasador poezije, slovenske književnosti in jezika« – mednarodne Pretnarjeve nagrade 2026 (APSKJ–MPN 2026) (2) Vabilo k objavi vrhunske novejše slovenske poezije za odrasle v festivalni antologiji Rp. Lirikon21 (2026), izdani ob 25. Lirikonfestu Velenje (2026) = kandidiranje za 21. podelitev vseslovenske literarne nagrade »velenjica – čaša nesmrtnosti« za vrhunski desetletni slovenski pesniški opus za odrasle v 21. st. (VČN 2026)  (3) Vabilo k objavi prevedene vrhunske novejše poezije za odrasle v festivalni antologiji Rp. Lirikon21 (2026), izdani ob 25. Lirikonfestu Velenje (2026) = kandidiranje za jubilejno 20. podelitev mednarodnega prevajalskega priznanja/plakete »Lirikonov zlát« za vrhunske revijalne prevode novejše evropske poezije za odrasle (LZ 2026)  (4) Razpis za jubilejno 10. podelitev književne nagrade »krilata želva« za najboljši slovenski literarni potopis v letu 2026, knjižno objavljen v preteklem letu (KŽ26) (5) Zbiranje predlogov za ustvarjalna bivanja književnih ustvarjalcev in prevajalcev oz. mednarodnih posrednikov novejše slovenske umetniške literature na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju v letu 2026 (MKPRV26) uvkf.si/sl/razpisi LIRIKONFEST – Festival liričnega, potopisnega, kantavtorskega in satiričnega občutja / Rezervat za poezijo / Od leta 2002 tradicionalno književno srečanje z mednarodnimi gosti v Velenju / Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF) 
Žarko Laušević: »Umetnost ne naredi sveta boljšega. To je največja zmota umetnikov.«

Žarko Laušević: »Umetnost ne naredi sveta boljšega. To je največja zmota umetnikov.«

Airbeletrina, 19. januar ― V spominu večine Slovenk in Slovencev je karizmatični črnogorsko-srbski gledališki, filmski in televizijski igralec Žarko Laušević (1960–2023) zapisan po vsaj dveh vlogah: v srbski televizijski nanizanki Sivi dom (rež. Darko Bajić, 1986) je odigral mladostnika Šiljo, ki se zaradi prestopništva znajde v popravnem domu (in ki je med drugim povzročil, da so si v tistem času številni srbski mladostniki delno obrili desno obrv), v povojnem filmu Oficir z vrtnico (Oficir s ružom, rež. Dejan Šorak, 1987) pa se je kot nekdanji partizanski poročnik Petar Horvat zaljubil v Matildo, žensko neustreznega stanu (Ksenija Pajić), in z njo uprizoril enega najlepših ljubezenskih prizorov jugoslovanskega filma. V filmski zgodbi je bila posledica tega prizora njegova službena premestitev in smrt, v resnični pa je prejel zlato areno v Pulju za najboljšega glavnega igralca. Žarko Laušević v vlogi princa Đorđa Karađorđevića v seriji Sence nad Balkanom v režiji Dragana Bjelogrlića (Fotografija: Dragana Udovičić) Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve – in v slovenščini žal edine – izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca (Modrijan, 2013, prevod Lili Potpara), ki podrobno razgrne njegovo nepredstavljivo žalostno usodo. Potem je, v času krvavih let na nekdanjem skupnem prostoru, tako rekoč poniknil in se v povsem drugačni vlogi ponovno pojavil leta 2013 s slovenskim prevodom prve izmed njegovih štirih zaporniških knjig Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca. Usodo, za katero se s pogledom nazaj zdi, da jo je igralec napovedal z vlogama v filmih Bolje od bega (Bolje od bekstva, rež. Miroslav Lekić, 1993) in Brata po materi (Braća po materi, rež. Zdravko Šotra, 1988), kjer se osrednja protagonista znajdeta v nasprotju s sistemom in pristaneta v beograjskem zaporu. Tam, kamor je bil nek
še novic