Airbeletrina, 12. februar ― V knjigi Gringo Loco, pod katero sta se podpisala Aleš Čar in Simon Doma in bi jo težko imenovali biografski roman, saj je spisana s tako spretnostjo in suspenzom, da se nam od literarnih višin in človeške empatije vrti, je pomenljiv prizor. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Osrednji junak, Simon ali Gringo Loco (dobesedno »nori tujec«), ki pristane v Latinski Ameriki, hkrati tujec in neposredna priča, nemiren in uporniški, včasih tudi ciničen, a v jedru občutljiv iskalec smisla, se sprašuje, ali se človek, od katerega so »prihajali čudni, nečloveški, nezemeljski glasovi,« pretvarja, da bi ga izpustili iz zapora, ali pa je ta čudna predstava resnična. Nelson, ki je Rodeo obiskal zaradi obsedenca, se odloči za fizično silo. Najprej mu skače po prstih, nato mu dlan nastavi tik nad plamen. Simona bolj kot obsedenec začne zanimati Chiqua, paznica, »ki je zdaj z razširjenimi očmi in pospešenim dihanjem že vidno trepetala kot v sobi za intimo sredi ljubezenskega akta«. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Aleš Čar s pomočjo majhnih detajlov izriše napetost, razmerja moči in psihološko ozračje zgodbe, pri čemer junak na dogajanje ne gleda z moralnim ogorčenjem ali strahom, temveč z radovednostjo. V omenjenem prizoru njegov pogled v nekem trenutku zdrsne na paznico. Pozneje Nelson obsedencu skuša iztakniti oči, Chiqua pa trepeta, toda Simona bolj kot nasilje pritegnejo sporočila na zaporniški steni, ki jih je zapisal obsedenec, in zdi se mu, da so nosilci skrivnega pomena. Ta presežnost ga doseže prav zaradi njegovega položaja tujca v venezuelskem zaporu in zaradi vere v magično, kakršna se poraja iz venezu

Knjižnica Slovenska Bistrica, 9. februar ― Prvi ponedeljek v februarju se je v časopisni čitalnici osrednje knjižnice odvijal literarni večer s predstavitvijo slikanice v esperantu Pravljice za mravljice Špele Svenšek. Gost večera je bil Tone Partljič. Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica je leta 2021 razpisala literarni natečaj na temo Čez potok skače, kjer je most. Prispelo je kar 95 prispevkov avtorjev iz vse Slovenije. Vsa prispela literarna dela so bila izdana v obsežnem zborniku na 238 straneh. Kot najboljše besedilo natečaja je strokovna komisija izbrala delo Špele Svenšek Pravljice za mravljice. Esperantsko društvo Maribor se je odločilo, da bo tekst izdalo v obliki slikanice. Predsednik Esperantskega društva Mario Vetrih je predstavil delovanje samega društva in sodelujoče pri projektu prevoda pravljice. Slikanica je bila izdana v dveh jezikih in v dveh ločenih zvezkih: v slovenščini in esperantu. Za prevod je poskrbel Peter Grbec, ilustracije pa so delo mlade ilustratorke Nine Stanič. Esperanto je jezik, ki ni last kakšne države ali etnične skupine, ampak je nevtralen, mednarodni jezik, načrtno zasnovan tako, da se ga da zlahka naučiti. Dr. Henrik Haas se je ob koncu 19. stoletja kot pravnik iz Gradca preselil v Maribor in sem zanesel seme esperantskega gibanja ter leta 1910 je ustanovil Esperantsko društvo Maribor. Kot član društva in avtor knjige Hotel sem prijeti sonce, ki je prav tako prevedena v esperanto, je bil gost večera tudi Tone Partljič, pisatelj, dramatik, učitelj, scenarist, politik in komediograf. Z nami je delil tudi komične spomine iz otroštva ob branju Jurčičeve povesti Domen, ki so se mu neizbrisno vtisnili v spomin. (Tanja Jakolič)