Airbeletrina, 8. februar ― Pred tremi leti sem se s prijatelji prvič na 8. februar odpravila v Kranj. Vsa leta prej sem namreč kulturni dan večinoma preživljala doma, uživala ob dobri knjigi, filmu ali seriji ter se kot najbrž večina prebivalcev Slovenije veselila, da bo to dela prost dan (letos je to druga pesem). Na takšne dni se mi nikoli ni kaj pretirano dalo riniti v množice ljudi, hoditi v muzeje ali galerije, na brezplačne dogodke, v kino ali gledališče – vse to namreč počnem že čez vse leto. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Čeprav se velik delež naše kulture financira z državno pomočjo in razpisi, bi bilo lepo – in morda naivno – verjeti, da bi kulturniki lahko živeli tudi od obiska prireditev, prodaje knjig, vstopnic in drugih oblik neposrednega stika z občinstvom. Kljub temu so, tega se zavedam, pobude raznoraznih kulturnih ustanov pomemben del naše kulture, saj na ta dan v svoje prostore pritegnejo ljudi, ki na katerikoli drug dan v letu tja najbrž ne bi zašli. Prešernov smenj v Kranju (Fotografija: Urška Bračko) Pred tistimi tremi leti se je moj odnos do množic ljudi, ki »rinejo« v prostore, polne kulture, malce spremenil. Množica me ni več motila, središče Kranja pa sem prvič videla v drugačni luči. Kadarkoli prej, ko sem obiskala Kranj, je bilo mesto bolj kot ne prazno, po navadi smo šli v kino ali pa na kak kulturni dogodek, ki je bil zelo ciljno obiskan. Takrat pa smo v Kranj šli na povabilo Layerjeve hiše, ki je pod okriljem Hane B. Kokot organizirala dogodek Layer x Fige (ki poteka tudi letos), katerega del je bila tudi predstavitev antologije erotične kratke proze z naslovom Spreganje glagola prihajati. Srečali smo se z živahnim in izjemno polnim mestnim središčem, kjer so tisti dan potekali umetniška tržnica, tržnica dobrot, branja, koncerti, vse prodajalne in muzeji so imeli dan o

Knjižnica Slovenska Bistrica, 6. februar ― Likovna razstava in razstava spominkov s potovanj po Egiptu in Tuniziji Štefka Jesenek – Šeša in Zvonimira Male sta avtorici tokratne malo drugačne razstave v Knjižnici Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica. Na ogled sta postavili slikarska dela z motivi iz Egipta in Tunizije. Umetnici sta tokrat razstavljali tudi v vitrinah, kjer sta razstavili spominke s popotovanj po teh dveh afriških državah. Razstava je v knjižnici na ogled do konca meseca februarja. Sicer pa sta obe tokratni razstavljavki članici Likovnega društva Paleta iz Slovenske Bistrice, pripravljata samostojne razstave in sodelujeta na razstavah društva. Udeležujeta se številnih likovnih kolonij tako doma kot tudi izven meja Slovenije. Natalija Stegne

Airbeletrina, 5. februar ― Cesta je bila ravna, drugačna tudi ne bi mogla biti. Levo in desno so švigali orehi. Med vožnjo se je spomnila, da ji je Ondrej, doma iz z gričevjem obdanega manjšega mesta ob reki Váh, nekoč rekel, da mu je všeč ravnina, ker pred sabo nima nobene prepreke. Očitno mu je nova pokrajina prirasla k srcu. Medtem ko se je njen pogled izgubljal v neskončnost, je na pametni telefon prejela sporočilo. Gotovo je Árpád, je pomislila. Sin že dve leti ni živel doma. Čeprav ji je do mature predstavljal veliko pomoč pri oskrbi ostarelih staršev, je bila vseeno vesela, da je ubral svojo pot in odšel. Sredi ravnice bi si bolj malo pomagal. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Pot ji je po magistralni cesti sicer vzela kake četrt ure več od tega, kar bi trajala po avtocesti. A za e-známko ni bilo denarja. Vozila je očetov avto, staro škodo s konca devetdesetih. Njena dacia je bila pri sinu v Budimpešti, ta je nanjo na zadnje steklo prilepil nalepko z zemljevidom ogrske krone ter se nekega dne nonšalantno pripeljal domov. Ko je to videl dedek, mu je zabrusil, naj jo pri priči odlepi, ker lastni materi ne bo povzročal težav s svojimi neumnostmi. Da nimajo denarja, da bi menjavali stekla ali celo kupili nov avto. »Minden drága – vissza Prága!« je besede pribil kot nekakšen žebelj v krsto vnukove objestnosti. Da je v Bratislavi za nevšečnosti dovolj že registrska tablica s črkama DS. Nekaj časa je minilo, ko so se začela pred njo na obvoznici že slikati vzhodna predmestja, kjer so prevladovale ulice z imeni ruskih krajev. Njena starša sta sicer dobro govorila slovaško, čeprav se je ponekod slišalo, da je njun materni jezik madžarski. Drugače bi v kraju, kjer človeka veliko prej ogovorijo tessék kakor prosím, tudi ne moglo biti. Mama je bila v eni od bolnišnic glavnega mesta. Tja so jo morali preseliti, ker v domačem kraju ni bilo specializiranega oddelka z