Airbeletrina, 17. marec ― Stopal sem med gosto jutranjo meglo, v katero sta se vmešala smrad po lignitu iz blokovskih peči in predelavi tobaka iz bližnje tovarne. Kakor vsako jutro me je sililo na bruhanje. Skrajno neprijetne vonjave so nekaj stotin korakov dalje izginile. Nadomestili so jih izpušni plini, ki sem jih za spoznanje lažje prenašal. Nekaj sto metrov pred fakulteto je jutranjo omotico nenadoma prekinil glas izza mojega hrbta. »Umakni se,« je velel in me pri tem poklical po priimku. »Nujno moram na sistematski pregled v ambulanto.« Bil je eden tistih, za katere sem upal, da se jih bom znebil po maturi. V isto mesto kot jaz je prišel študirat zobozdravstvo, saj je hotel dokazati, da zmore sam tudi v okolju, kjer ne poznajo njegovega očeta. Od presenečenja mi je usnjena torba zdrsnila z ramena, in ker ni bila dovolj dobro zaprta, se je po mastnem pločniku raztreslo vse, kar je bilo v njej. Nalivno pero je pristalo na platnici bele brošurice. Smola je želela, da je glas, ki se je čez nekaj trenutkov utelesil na moji desni, s prednjim kolesom bicikla povozil ravno penkalo. Skoraj brezmadežna belina knjižice – izvirno jo je črnilo nekaj manj kot trideset črk – je v hipu izgubila svojo nedolžnost. Modra packa je zakrila ime, pravzaprav priimek avtorja in del naslova, tako da je ostal viden samo njegov drugi del včeraj danes jutri. Zaklel sem, dolgin pa se je hitel opravičevati, da se mu mudi in da mi bo plačal povzročeno škodo. Naj ga pridem obiskat v to in to sobo tega in tega bloka. Komaj sem dvignil pogled s tal, že je izginil za vogalom stavbe. V istem trenutku se je pred menoj narisal sošolec. »Kako je, a kej fukaš?« me je vprašal v sebi lastnem slogu. Že je bil na tem, da mi pomaga pobirati stvari, ki so ležale na umazanem pločniku, pa sem ga nagonsko odrinil, češ da zmorem sam. Najprej sem v torbo skril brošurico, a mu jo je uspelo videti. Črnilo je deloma odteklo s platnice in narahlo pokazalo avtorjev priimek. »Kaj imaš to?« ga je zanimalo. »Eno novo