Z ANO KROŠLIN IN ŠKRATOM ČREŠKOM  O SKRIVNOSTIH ZLATEGA KOVANCA

Z ANO KROŠLIN IN ŠKRATOM ČREŠKOM  O SKRIVNOSTIH ZLATEGA KOVANCA

Knjižnica Slovenska Bistrica, 18. marec ― V Pionirski knjižnici Slovenska Bistrica smo gostili Ano Krošlin iz Črešnjevca, avtorico knjige Skrivnost zlatega kovanca. Na literarni dopoldan smo povabili prvošolce z 2. OŠ Slovenska Bistrica. Učenci so se skupaj s pisateljico in škratom Čreškom podali na pot odkrivanja denarja, potreb, želja in vrednot. Ob predstavitvi pravljice o škratu Črešku in zlatem kovancu, ki ga je našel na travniku, so otroci spoznali različne vrste in vrednosti evropskega denarja ter rokovanje z njim. Spoznali so pomen pravega prijateljstva, ko potrebujemo pomoč pri uresničevanju svojih potreb in želja. Poleg poslušanja zgodbe so prepoznavali lastne potrebe in želje, šteli, seštevali in množili. Zgodba je otroke na igriv način popeljala v svet denarja, hkrati pa jim sporočila, da so prijaznost, čas in nasmeh dragocenosti, ki jih ne moreš kupiti, lahko pa jih podariš. Spoznali so pomen sodelovanja ter ugotovili, da so prav vrednote, ki jih ne moremo kupiti z denarjem, naše največje bogastvo. Otroci so slednje s pisanimi rožicami dodali na »travnik vrednot« in se v prijateljskem vzdušju vrnili v šolske klopi. Darja Kolar

Svetovni dan poezije na DSP, 21. 3. 2026

Društvo slovenskih pisateljev, 17. marec ― Spoštovani, vabimo vas na praznovanje svetovnega dneva poezije na Društvu slovenskih pisateljev. V soboto, 21. 3., se ob 18.00 dobimo v Dvorani DSP na Tomšičevi 12 in spregovorimo o prihajajoči antologiji Jenkovih nagrajenk_cev. Antologija izide v oktobru 2026 v knjižnem programu Društva slovenskih pisateljev, v soboto pa bomo o poeziji in Jenkovi nagradi spregovorili: avtorica strokovne spremne besede v antologiji dr. Darja Pavlič, dr. Irena Novak Popov, aktualni Jenkov nagrajenec dr. Brane Senegačnik in urednik antologije mag. Matej Krajnc. VLJUDNO VABLJENI!

Neminljiva Slovenija

Airbeletrina, 17. marec ― Stopal sem med gosto jutranjo meglo, v katero sta se vmešala smrad po lignitu iz blokovskih peči in predelavi tobaka iz bližnje tovarne. Kakor vsako jutro me je sililo na bruhanje. Skrajno neprijetne vonjave so nekaj stotin korakov dalje izginile. Nadomestili so jih izpušni plini, ki sem jih za spoznanje lažje prenašal. Nekaj sto metrov pred fakulteto je jutranjo omotico nenadoma prekinil glas izza mojega hrbta. »Umakni se,« je velel in me pri tem poklical po priimku. »Nujno moram na sistematski pregled v ambulanto.« Bil je eden tistih, za katere sem upal, da se jih bom znebil po maturi. V isto mesto kot jaz je prišel študirat zobozdravstvo, saj je hotel dokazati, da zmore sam tudi v okolju, kjer ne poznajo njegovega očeta. Od presenečenja mi je usnjena torba zdrsnila z ramena, in ker ni bila dovolj dobro zaprta, se je po mastnem pločniku raztreslo vse, kar je bilo v njej. Nalivno pero je pristalo na platnici bele brošurice. Smola je želela, da je glas, ki se je čez nekaj trenutkov utelesil na moji desni, s prednjim kolesom bicikla povozil ravno penkalo. Skoraj brezmadežna belina knjižice – izvirno jo je črnilo nekaj manj kot trideset črk – je v hipu izgubila svojo nedolžnost. Modra packa je zakrila ime, pravzaprav priimek avtorja in del naslova, tako da je ostal viden samo njegov drugi del včeraj danes jutri. Zaklel sem, dolgin pa se je hitel opravičevati, da se mu mudi in da mi bo plačal povzročeno škodo. Naj ga pridem obiskat v to in to sobo tega in tega bloka. Komaj sem dvignil pogled s tal, že je izginil za vogalom stavbe. V istem trenutku se je pred menoj narisal sošolec. »Kako je, a kej fukaš?« me je vprašal v sebi lastnem slogu. Že je bil na tem, da mi pomaga pobirati stvari, ki so ležale na umazanem pločniku, pa sem ga nagonsko odrinil, češ da zmorem sam. Najprej sem v torbo skril brošurico, a mu jo je uspelo videti. Črnilo je deloma odteklo s platnice in narahlo pokazalo avtorjev priimek. »Kaj imaš to?« ga je zanimalo. »Eno novo
Ura pravljic v znamenju velike noči

Ura pravljic v znamenju velike noči

Knjižnica Slovenska Bistrica, 16. marec ― V Knjižnici Oplotnica smo pravljico dopolnili z ustvarjalno delavnico kaširanja V marcu smo se ponovno zbrali na uri pravljic v Knjižnici Oplotnica. Ker se približuje praznik velike noči, smo tokrat prisluhnili pravljici na velikonočno temo, ki nas je popeljala v praznično vzdušje in nas spodbudila k pogovoru o prihajajočih praznikih. Po pravljici je sledila ustvarjalna delavnica. Otroci so se preizkusili v kaširanju in skupaj smo izdelovali velikonočna jajca na nekoliko drugačen, ustvarjalen način. S pomočjo papirja, naravnega lepila ter veliko dobre volje so nastajali zanimivi in pisani izdelki. Ustvarjanje je potekalo v prijetnem in sproščenem vzdušju, otroci pa so pokazali veliko domišljije in spretnosti. Na koncu smo občudovali nastala velikonočna jajca, ki so bila vsako po svoje posebna. Prijetno druženje v knjižnici na uri pravljic smo zaključili nasmejani in zadovoljni ter v ustvarjalnem duhu in s prijetnimi vtisi odšli domov.
Prostori sredi križišč

Prostori sredi križišč

Airbeletrina, 14. marec ― V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Preden sem prispel v Milhac, v odročno vas v bližini Gourdona, kjer me je čakal Erasmus+ trening Emotional Education (čustveno izobraževanje) ki ga je organiziralo društvo Nomadways, sem se najprej ustavil v mestu Toulouse. Predstavljal sem si, da bom moral tekom treninga kar nekajkrat globoko pogledati vase, zato sem v teh dneh svoj čas namenil predvsem opazovanju vsega zunanjega, ravnovesje je le pomembno. Brez velikih zadržkov sem tako prevzel vlogo flâneurja, taval sem ter tja, poslušal zvok očarljivih ozkih uličic, okušal pain au chocolat, Brie in različne vrste quichea. V Francijo sem prišel dva dni prej, kot bi bilo treba. Ne zaradi turističnih vzgibov, temveč zaradi slabih prometnih povezav. Foto: Tom Veber / Osebni arhiv Mesto me je sprejelo s kombinacijo mehkobe in kaosa. Presenetilo me je število kolesarjev in tekačev, prijetno toplo vreme, pa tudi visoko število brezdomcev. V drogerijah sem brskal za francoskimi kremami, ki jih hvalijo influencerke, in poskušal sestaviti stavke v angleščini, ki se niso hoteli prijeti. Stereotip o tem, da Francozi slabo govorijo angleško, se je potrdil hitro, skoraj prehitro: v lekarni je prodajalka na moje vprašanje najprej pogledala stran, potem vame, potem v polico. Z vsakim obratom njene glave sem postajal bolj zmeden. Končno se je na pultu prikazala tubica, ki sem jo iskal: Avène, krema za zelo suhe roke, zelo priporočam! Nekaj v tem nerodnem prečkanju jezikovnih mej me je spomnilo na vprašanje izginjanja maternega jezika. Na to, kako slovenščino med mlajšimi generacijami, vedno bolj izpodriva angleščina. Kako tudi meni, ko sem utrujen, najprej pade iz ust angleški stavek, ne slovenski. Zazdelo se mi je nekaj skoraj revolucionarnega (vem, velika beseda), da lahko življenje obstaja tudi zunaj oprijema angleščine. Fraza »narediti Francoza« je zame tako dobila nek drug p
še novic