Airbeletrina,
15. avgust
―
Ko sem bila majhna, sem si želela biti žival. Konj. Metulj. Pes. Mačka. Levinja. Volk. Sova. Dolgo sem znala sedeti pred mravljiščem in opazovati mravlje; kako nosijo tovor, kako komunicirajo med sabo, premišljevala sem, ali me vidijo, ali ima vsaka svojo osebnost ali pa je samo del velikanskega organizma. Pretepala sem se s fanti, če so mrcvarili mačko, jokala sem, kadar je kdo iz morja na vroče sonce privlekel morsko zvezdo …
Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre.
Ker sem imela tako rada živali, sem veljala za čudaškega otroka. Dobro je biti odrasel, pomislim, ker čudaštvo, ki ti ga obesi okolica, počasi postane tvoj karakter – tisti njegov del, ki ga imaš najbolj rad.
Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre.
Strah in hkrati ljubezen do žalostnih zgodb o živalih sta še vedno tu. Roman Milana Kundere Neznosna lahkost bivanjasem brala že pred leti; spomnim se Tomaža, Tereze, Sabine, zapletene ljubezni, Prage, v katero pripeljejo ruski tanki, a še zdaj občutim, kako me je bolelo v prsih, ko je v romanu umiral pes, ki je nosil ime prevaranega moškega, Karenin.
Tako kot Montaigne v davnem 16. stoletju tudi jaz verjamem, da imajo živali intenziven notranji svet, ki ga, kot je ugotavljal ta francoski mislec, naseljujejo z lastnimi duhovi. Da imajo zavest, da sanjajo, da jih je strah, da imajo rade nežnost. In zakaj potem ne bi brali njihovih biografij?
Leta 1931 je začela Virginia Woolf pisati roman Flush (Modrijan, prevedla Jana Unuk), ki je nenavadna biografija psa – kokeršpanjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. Pisanje je bilo zanjo neke vrste odmor, da bi sprostila svoje misli, medtem ko je ustvarjala Valove.
Včasih se je tega kratkega romana kar malo sramovala, a ta nen