1942 Markovec – Goreča Ipavčeva hiša in spomini na mlada leta v vojni

1942 Markovec – Goreča Ipavčeva hiša in spomini na mlada leta v vojni

Stare slike (Cerknica), 16. avgust ― Na fotografiji, ki jo je prvotno hranil Muzej revolucije v Ložu, je goreča Ipavčeva hiša v Markovcu, ki so jo zažgali italijanski vojaki nekaj dni po tistem, ko so s pomočjo izdajalca ujeli, mučili in ustrelili partizana Ludvika Tišlerja, Ipavčevega. Dejanja okupatorske vojske v naših krajih je pogosto fotografiral poveljujoči tenente/poročnik Giovanni Chiodi in očitno […]

Ansambel En-Knap Group bo zaključil festival Tanz im August v Berlinu

Misli, 16. avgust ― Stalni ansambel za sodobni ples En-Knap Group bo konec meseca s tremi ponovitvami Mojstrovine za šest plesalcev zaključil enega najpomembnejših evropskih festivalov sodobnega plesa Tanz im August v Berlinu. S predstavo bo zaključil dvotedenski program, ki v nemško glavno mesto vsako leto privabi najvidnejše ustvarjalce sodobnega plesa.

V slovo Mileni Zupančič

SNG Maribor, 15. avgust ― Z globoko žalostjo in spoštovanjem se poslavljamo od Milene Zupančič, ene najpomembnejših slovenskih igralk, ki je s svojim izjemnim opusom trajno zaznamovala slovensko gledališče, film in televizijo. V svoji dolgi in izjemni karieri je ustvarila obsežen in raznolik igralski opus. Za svoje delo je prejela najvišja domača in mednarodna priznanja, med njimi Borštnikov prstan leta […]

#kritika: Neznosna bližina možnosti

OUTSIDER, 15. avgust ― Arhitektura je kulturno dejanje, je nekoč zapisal Edvard Ravnikar. Spomeniki pa so nekakšen kulturni koncentrat: družbeno stanje povzamejo na majhni površini, vendar v zelo zgoščeni obliki. Pogosto povedo celo manj o dogodku ali osebi, ki ju slavijo, kot o času in družbi, ki sta jih postavila.   Spomeniki so v Sloveniji že dolgo polje ideološkega […]

Simon Krečič prejemnik nagrade Judita 72. Splitskega ljeta

SNG Maribor, 15. avgust ― Umetniški direktor Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor in dirigent Simon Krečič je prejemnik nagrade Judita za najboljši glasbeni dosežek 72. Splitskega ljeta. Ugledno festivalsko priznanje je prejel za dirigiranje Verdijeve opere Don Carlo v produkciji Hrvaškega narodnega gledališča Split, ki je 14. julija na splitskem Peristilu odprla letošnjo izvedbo enega najpomembnejših hrvaških poletnih festivalov. O prejemniku nagrade […]

Simon Krečič prejemnik nagrade Judita 72. Splitskega ljeta

SNG Maribor, 15. avgust ― Umetniški direktor Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor in dirigent Simon Krečič je prejemnik nagrade Judita za najboljši glasbeni dosežek 72. Splitskega ljeta. Ugledno festivalsko priznanje je prejel za dirigiranje Verdijeve opere Don Carlo v produkciji Hrvaškega narodnega gledališča Split, ki je 14. julija na splitskem Peristilu odprla letošnjo izvedbo enega najpomembnejših hrvaških poletnih festivalov. O prejemniku nagrade […]
Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

Misli, 15. avgust ― Založba Sanje je na knjižne police dodala pesniško zbirko Vida Sagadina Žigona z naslovom Garuda, založba Miš pa bralcem kot novost ponuja kratko prozo z naslovom Jokala sem ... pa tja avtorice Tadeje Krečič Scholten. Pri KUD Sodobnost je izšel prevod mladinske knjige Beti Verižnomajična Alberta Wendta z ilustracijami Christiana Hochmeisterja.

Woolf, Flush in Mintz

Airbeletrina, 15. avgust ― Ko sem bila majhna, sem si želela biti žival. Konj. Metulj. Pes. Mačka. Levinja. Volk. Sova. Dolgo sem znala sedeti pred mravljiščem in opazovati mravlje; kako nosijo tovor, kako komunicirajo med sabo, premišljevala sem, ali me vidijo, ali ima vsaka svojo osebnost ali pa je samo del velikanskega organizma. Pretepala sem se s fanti, če so mrcvarili mačko, jokala sem, kadar je kdo iz morja na vroče sonce privlekel morsko zvezdo … Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre. Ker sem imela tako rada živali, sem veljala za čudaškega otroka. Dobro je biti odrasel, pomislim, ker čudaštvo, ki ti ga obesi okolica, počasi postane tvoj karakter – tisti njegov del, ki ga imaš najbolj rad. Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre. Strah in hkrati ljubezen do žalostnih zgodb o živalih sta še vedno tu. Roman Milana Kundere Neznosna lahkost bivanjasem brala že pred leti; spomnim se Tomaža, Tereze, Sabine, zapletene ljubezni, Prage, v katero pripeljejo ruski tanki, a še zdaj občutim, kako me je bolelo v prsih, ko je v romanu umiral pes, ki je nosil ime prevaranega moškega, Karenin. Tako kot Montaigne v davnem 16. stoletju tudi jaz verjamem, da imajo živali intenziven notranji svet, ki ga, kot je ugotavljal ta francoski mislec, naseljujejo z lastnimi duhovi. Da imajo zavest, da sanjajo, da jih je strah, da imajo rade nežnost. In zakaj potem ne bi brali njihovih biografij? Leta 1931 je začela Virginia Woolf pisati roman Flush (Modrijan, prevedla Jana Unuk), ki je nenavadna biografija psa – kokeršpanjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. Pisanje je bilo zanjo neke vrste odmor, da bi sprostila svoje misli, medtem ko je ustvarjala Valove. Včasih se je tega kratkega romana kar malo sramovala, a ta nen
še novic