SEM, 29. januar ― Sporočamo, da je dr. Asta Vrečko, ministrica za kulturo Republike Slovenije, za vršilca dolžnosti direktorja Slovenskega etnografskega muzeja imenovala Blaža Verbiča, ki bo funkcijo uradno prevzel 1. februarja 2025. Blaž Verbič je muzejski svetovalec, univerzitetni diplomirani etnolog in kulturni antropolog z dvajsetletnimi izkušnjami na področju muzealstva ter raziskovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Nadomestil bo dosedanjo direktorico Slovenskega etnografskega muzeja Natalijo Polenec, ki 31. januarja 2025 zaključuje delo v SEM in bo svojo poklicno pot nadaljevala kot direktorica Tehniškega muzeja Slovenije. Ljubljančan Blaž Verbič, rojen leta 1977, je od leta 2019 zaposlen v Slovenskem etnografskem muzeju kot kustos dokumentalist na Oddelku za dokumentacijo, kjer je s svojim strokovnim znanjem in predanostjo pomembno prispeval k delovanju muzeja, ter kot soavtor sodeloval pri številnih razstavnih projektih. V sodelovanju s kustosi SEM je nadaljeval terensko delo Slovenskega etnografskega muzeja, je soavtor fotografskih razstav in nove stalne razstave Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti. V SEM se je posvečal zlasti proučevanju in raziskovanju starih fotografskih postopkov ter skrbel za digitalizacijo in dostopnost fotografskega arhiva SEM. Pred tem je bil 14 let zaposlen kot kustos v Muzeju Velenje na področju etnologije. Bil je avtor številnih razstav, vodil je projekt vzpostavitve Grilove domačije v ekomuzej in sodeloval pri projektu novega Muzeja usnjarstva na Slovenskem ter postavitvi tamkajšnje stalne razstave. Poleg svoje muzealske kariere je Blaž Verbič dejaven tudi pri Civilni zaščiti Republike Slovenije. Od lani je vodja ekipe reševalnih psov Kinološke zveze Slovenije v državni enoti za hitre intervencije (EHI). Zadnjih sedem let je tudi namestnik vodje ljubljanske enote za iskanje pogrešanih oseb pri Kinološki zvezi Slovenije. Udeležuje se reševalnih akcij doma in misij v tujini.   

Airbeletrina, 29. januar ― Nekateri avtorji ali avtorice, ki prejmejo Nobelovo nagrado, se upognejo pod pritiskom ob pisanju naslednjih del (poguglajte »Nobel curse«), a Olge Tokarczuk, ki se med drugim podpisuje pod epske Jakobove bukve, to očitno niti malo ne gane. Njen prvi roman, ki ga je izdala kot nobelovka, je izšel leta 2022, lani pa smo ga dobili še v slovenskem prevodu. Skrivnostno in asociativno naslovljeni Empuzij (mešanica Platonovega Simpozija in antične figure Empuze), ki nosi podnaslov »naravnozdraviliška srhljivka«, takoj visoko zastavi naša pričakovanja. Upravičeno. Od fikcijskih zdravilišč nam je gotovo najbolj znan sanatorij Berghof iz velike klasike, romana Čarobna gora Thomasa Manna iz leta 1924, in Empuzij je več kot očitno njegova predelava – skozi oči sodobne, pikre in razgledane avtorice, ki kljub skoraj izključno moški zasedbi (ali pa ravno z njeno pomočjo) v roman zasadi celo plejado humornih in ironičnih bodic, parodij, kritike šovinizma in še česa. Skrivnostno in asociativno naslovljeni Empuzij (mešanica Platonovega Simpozija in antične figure Empuze), ki nosi podnaslov »naravnozdraviliška srhljivka«, takoj visoko zastavi naša pričakovanja. Iz zapuščine zdraviliških zgodb sicer izhaja še nekaj del, v zadnjem času na primer filmska komedija Mladost Paola Sorrentina iz leta 2015, psihološki triler Kako ozdraviti dobro počutje v režiji Gora Verbinskega iz 2017 in kriminalni roman Sanatorij Sarah Pearse iz 2020. Ob vsem naštetem si lahko človek začne nezavedno popevati Welcome Home (Sanitarium) Metallice, potem pa v roke prime Empuzij in se prepriča, kako to počnejo najboljši. Sicer pa je res nekaj na zamejenem prostoru v zakotnem gorovju, kjer se sliši le vztrajno pokašljevanje tuberkuloznih bolnikov, kar v nas vzbuja srh in zato tako dobro učinkuje kot prizorišče. Bolniki so ves čas blizu smrti oziroma je smrt ves čas ob njih. Tako je tudi s protagonistom Empuzija, študentom vodarstva in komunalnega inženirstva iz Lvova, Mieczysławom Wojniczem, ki se