Sodobnost, 28. april ― Renata Šribar   Izmikajoči se smisel Branje Vegetarijanke Han Kang   Južnokorejski roman Vegetarijanka – iz španščine ga je prevedla Urša Zabukovec – je v slovenščini pri Mladinski knjigi izšel leta 2022, dve leti preden si je pisateljica Han Kang z njim prislužila Nobelovo nagrado. Roman je do pripoznanja prepotoval dolgo pot, nato pa v globalni kulturniški javnosti dvakrat vrhunsko udaril: devet let po izdaji izvirnika (2007) je avtorica zanj prejela Bookerjevo nagrado, ki ji je sledil buren bralski odziv, nakar ji je bila podeljena še elitna literarna lovorika. Nobelov odbor za literaturo je podelitev nagrade kot običajno podkrepil z besedami, ki odgovarjajo na »zakaj«: »za intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. Bralka, ki na pričujočem mestu nagrajeno delo reflektira, doživlja njegovo prepomenjanje »poetičnega« z velikim zanimanjem. Knjiga je vsebinsko in slogovno trdno usidrana v sodobna umetniška prerazporejanja stvarnosti in domišljije, ki sta dobi primerno nemalokrat brutalni. Ekscesi kot sindromi, kaj vse je človeško možno. In raztegovanje koncepta človeškega. Običajno ob tem mislimo na človeško v novi simbiozi organizma in tehnike. A zakaj ne misliti nastajajoče človeškosti tudi spričo novih čutno-čustvenih zmogljivosti, denimo koliko in kakšno nasilje je še možno vključiti v tisti »trans« človeškega. Poetičnega v tradicionalnem pomenu je v romanu malo: poslikava telesa. Neizbežna je asociacija na film Petra Greenawaya Pillow Book. Kaligrafsko okrašena telesa iz Utelešenih knjig, kot je bil film naslovljen v slovenski distribuciji, so v romanu zamenjali cvetlični motivi. Poznata jih tako tradicija telesnih poslikav in sodoben body art. V omenjenem filmu je poslikava usodni seksualni fetiš in, mimogrede, tudi Vegetarijanka je prestopila na filmsko platno po scenariju pisateljice in režiserja Woo Seong Lima.[1] V romanu osrednji lik, Yeonghye[2], žena, gospodinja

Sodobnost, 28. april ― Lara Gobec   Jure Jakob: Drobne opazke. Ljubljana: LUD Literatura, 2024.     Sedma, za Veronikino nagrado nominirana pesniška zbirka pesnika in esejista Jureta Jakoba Drobne opazke se giba na razdalji med naravo in človekom. Stvarne podobe pesniku omogočajo določeno mero zadržanosti, a to začne spodkopavati njegov negotovi eksistencialni položaj. Bivanjska razsežnost zbirko navdaja s podtalno napetostjo, ki se kasneje razplamti, da v nekem trenutku niti ne gre več le za premeščanje pesniških leg in izgrajevanje knjige kot celote, ampak za nezanemarljiv dramaturški lok. Drobne opazke gradi miren, ritmično preudaren jezik, ki se pogosto ustavlja pri stvarnih podrobnostih. Svet, ki ga pesnik doživlja, se skozi natančne upodobitve zdi dokaj trden in ulovljiv, a tovrstno popreproščenje preprečujejo nespregledljive napetosti izbrane pesniške snovi. Odnos med plenilcem in plenom ter udarna živost rastlinja zbirko navdajajo z razpredenostjo in negotovostjo, predvsem slednja pa se še močneje razkrije skozi notranje doživljanje lirskega subjekta, ki stežka prenaša težo gibljivega sveta. Težo lahko razumemo kot nerazrešljivost, ki se pokaže v temeljni pesnikovi kontradikciji, in sicer hkratni vključenosti v naravo (»Letos raste zunaj in pri meni novi gozd.«) in oddaljenosti od nje (»Dovolj sem umaknjen, da ne motim / predaleč, da bi videl / kakšna sila proži in ustavlja jutranji telesi / lovke in plena.«). Sam je, kot je razvidno iz zapisanega, nepovratno vključen v naravo, zaznamuje ga prav to življenjsko vznikanje in propadanje, a ga od njene metodične cikličnosti razločuje človeška nedokončanost in necelovitost. Ko bi zaobjel sebe, bi s tem razčlenil tudi nekatere temeljne zakonitosti stvarnega sveta in s tem presegel omejitve lastne minljivosti. Jure Jakob je najpronicljivejši ravno na mestih, kjer krmari po nasprotujoči si umaknjenosti in hkratni prisotnosti. Logiko človeškega pogleda uporabi, da se zasidra na gibajočih elementih in jim narahlo,

Sodobnost, 28. april ― Renata Šribar   Izmikajoči se smisel Branje Vegetarijanke Han Kang   Južnokorejski roman Vegetarijanka – iz španščine ga je prevedla Urša Zabukovec – je v slovenščini pri Mladinski knjigi izšel leta 2022, dve leti preden si je pisateljica Han Kang z njim prislužila Nobelovo nagrado. Roman je do pripoznanja prepotoval dolgo pot, nato pa v globalni kulturniški javnosti dvakrat vrhunsko udaril: devet let po izdaji izvirnika (2007) je avtorica zanj prejela Bookerjevo nagrado, ki ji je sledil buren bralski odziv, nakar ji je bila podeljena še elitna literarna lovorika. Nobelov odbor za literaturo je podelitev nagrade kot običajno podkrepil z besedami, ki odgovarjajo na »zakaj«: »za intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. Bralka, ki na pričujočem mestu nagrajeno delo reflektira, doživlja njegovo prepomenjanje »poetičnega« z velikim zanimanjem. Knjiga je vsebinsko in slogovno trdno usidrana v sodobna umetniška prerazporejanja stvarnosti in domišljije, ki sta dobi primerno nemalokrat brutalni. Ekscesi kot sindromi, kaj vse je človeško možno. In raztegovanje koncepta človeškega. Običajno ob tem mislimo na človeško v novi simbiozi organizma in tehnike. A zakaj ne misliti nastajajoče človeškosti tudi spričo novih čutno-čustvenih zmogljivosti, denimo koliko in kakšno nasilje je še možno vključiti v tisti »trans« človeškega. Poetičnega v tradicionalnem pomenu je v romanu malo: poslikava telesa. Neizbežna je asociacija na film Petra Greenawaya Pillow Book. Kaligrafsko okrašena telesa iz Utelešenih knjig, kot je bil film naslovljen v slovenski distribuciji, so v romanu zamenjali cvetlični motivi. Poznata jih tako tradicija telesnih poslikav in sodoben body art. V omenjenem filmu je poslikava usodni seksualni fetiš in, mimogrede, tudi Vegetarijanka je prestopila na filmsko platno po scenariju pisateljice in režiserja Woo Seong Lima.[1] V romanu osrednji lik, Yeonghye[2], žena, gospodinja

Sodobnost, 28. april ― Pogovori s sodobniki Kristina Jurkovič s Stano Anželj   Jurkovič: Draga Stana, prvič sva se srečali pred mnogimi leti na poletnem seminarju literarnega prevajanja na Premudi, poznava se torej že precej dolgo, zato bi se kar tikali, če se strinjaš. In v javnosti si se s prvimi prevodi pojavila že kmalu po seminarju, če se ne motim. Da bi pa do teh začetkov zgradili most, bi te spomnila na pogovor pozimi leta 2021 v Vodnikovi domačiji, kjer se je Tanja Petrič pogovarjala s Sovretovo nagrajenko Marjanco Mihelič, z Amalijo Maček in tabo, obe sta bili nominiranki, ti za prevod romana Lakota nizozemskega avtorja Jamala Ouariachija. Ne ravno lahkotno in obsežno čtivo z več kot petsto stranmi. Dejala si, da se tako obsežnih knjig ne bi več lotila, da se vidiš bolj kot ”srednjeprogašico”. Toda Moersov Rumo & Čudeži v temi, leta 2009 tvoj literarni prevajalski prvenec, šteje več kot šeststo strani, Mesto sanjajočih knjig (nagrada za mladega prevajalca 2011) skoraj petsto, Vreščji mojster (častna listina IBBY 2014) ”slabih” štiristo … Tvoji prevajalski začetki so bili takoj teki na dolge proge, bi se strinjala? Resda pa ”špeh” ni enak ”špehu” …   Anželj: Draga Tina, strinjam se s tikanjem in imaš prav! Ob tvojem vprašanju sem pobrskala, kako se je na dolgo progo podala sveža diplomantka prevajalstva s svojim prvim tujim jezikom in kako že ”vpeljana” prevajalka, ki se je nizozemščine priučila v odraslosti. Da so bili na začetku prav zamonijski ”špehi” pri založbi Sanje, je bilo srečno naključje. Retrospektivno bi rekla, da sem se v Moersovo fantazijo spustila polna zanosa, da sem si upala veliko jezikovne igrivosti, najbrž nisem bila tako obremenjena z delom predhodnega prevajalca (ki sem ga seveda proučila zaradi izgradnje domišljijskega sveta; v enem ušesu mi je verjetno odzvanjala polemika okrog prevodov Harryja Potterja) in da se še niti nisem dobro zavedala celotnega založniško-prevajalskega kolesja. Priznanja, ki jih omenjaš, so mi dala močan zagon na

Sodobnost, 28. april ― Žiga Valetič   Umetnostna inteligenca?     Jezik, glasba, likovnost in video so umetniška področja, v katera se umetna inteligenca ne zariva več le kot orodje, pač pa tudi kot navidezni avtor. Računalniška tehnologija, ki izhaja iz binarne logike in je v zgodovini človeštva dokaj nov pojav, nam je z zadnjimi koraki pokazala, da presenetljivo velik del kulturne produkcije lahko zvedemo na golo matematiko ničel in enic. Nezahtevni računalniški programi in telefonske aplikacije (vsaj kar se tiče njihove uporabe) zmorejo v nekaj sekundah napisati pesem ali zgodbo, prevesti esej, zasnovati poljubno podobo in ustvariti poljudno skladbo na ravni povprečnega radijskega predvajanja. In to vsak trenutek tudi počnejo, v izobilju. Na poti neposredno v naš svet je torej nepregledna vrsta lažnih talentov. V resnici smo bili z njimi soočeni že do zdaj, skrivali so se v produkcijskih prijemih, ki so po novem poenostavljeni na en sam klik. Prvič me je soočenje z umetno inteligenco, ki se pretvarja, da je umetniška, osupnilo, ko sem pred dvema poletjema odkril likovni program Midjourney. V nekaj urah sem se ga naučil uporabljati, potem pa me je med vožnjo v avtu dohitela zgodba, za katero se mi je zdelo, da bi jo, s pomočjo novega programa, lahko pretopil v strip. Doma sem v dveh urah v Wordu napisal fragmentarno zgodbo o tem, kako pretežni del življenja živim ob avtocesti, ki me sicer zelo moti, vendar še nisem našel izhoda iz tega položaja. Potem sem se lotil iskanja črno-belih podob za vsak posamezen fragment. Delal sem krepko čez polnoč, naslednje jutro pa zgodaj vstal ter vse skupaj dokončal prej kot v 24 urah. Nastal je dokaj obsežen strip. To sicer ne bi bilo mogoče, če ne bi imel kot grafični oblikovalec izdatne kilometrine s prelamljanjem knjig v programu InDesign. Sestavljanje je bilo torej ročno, zgodba je bila izvirna, podobe pa ukradene iz celotne človeške zgodovine. Iz nekakšnega kolektivnega nezavednega, ki je s pojavom in razvojem umetne intelig

Sodobnost, 28. april ― Dominik Srienc   Meji mejo Kako biti hkrati, prav tako, napol in ne povsem in skorajda avstrijsko-slovenski, zamejski, manjšinski in svetovni, eno-, dvo- in večjezični, koroškoslovenski dichterpesnik   Zamejski avtor sem, aktivni pripadnik zamejskega družbenega življenja in pišem v izvirniku in prevodu. Sem slovenski avtor, ne pišem v slovenščini, sem avstrijski avtor, ne pišem v nemščini. Koroškoslovenski avtor sem, enajst let (četrtino življenja) nisem živel na Koroškem, a vseeno born and raised in Carinthia, in s tem born and raised v zagati, ne pišem samo v slovenščini in ne pišem samo v nemščini. Nimam pojma, v katerem jeziku sploh pišem, a vseeno začutim v sebi neko zvestobo do domačega prostora in obenem zahtevo po svobodni izbiri jezikovne-avtorske identitete. Kje poteka meja, kje je ta črta, ki ločuje, razmejuje, kdo ste vi, kdo smo mi, za mejo, izmenično? Sem logična napaka v več sistemih, neznanka v centru periferije. Morda je prav biti pesnik to, kar me določa v najbolj usodnem pomenu – in s tem potreba po razmejevanju. Zame je pisanje zahteva po več kot samo enem jeziku, po več kot samo enem maternem jeziku in poezija naj se izogiba razumevanju, še več, prepričan sem, da naj proizvaja nerazumevanje kot del razumevanja samega. S tem že vnaprej ubijem voljo po uživanju v gladkem, preglednem besedilu, tovrstni postopek odpira razgibane pomenske prostore pesmi. V nekem intervjuju Erica Johnson Debeljak opozarja na usodo tujih pišočih v Sloveniji, ki predstavljajo tako majhno manjšino, da se ji zdi skoraj smešno: „Smo kot majhna fusnota. Po eni strani smo nepomembni, po drugi strani metafora za kulturno odprtost – ali na žalost, za kulturno zaprtost.” Prav zato moram biti v svojem tujem pisanju, v dvo- in večjezičnem pisanju, bolj vztrajen in bolj odkrit do sebe, da ne bi postal metafora samega sebe. Zdi se, da se nacionalna literatura še vedno in skorajda brez izjeme definira prek jezika in meja nacionalne države. Prav za koroške Slov