Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. maj ― Študijska razstava Kurativna spajanja se posveča mladim slovenskim umetnikom in umetnicam, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov povezujejo v umetniške delovne skupine. Nastale skupine se pogosto imenujejo kolektivi, tandemi, tudi platforme, nemalokrat pa svoj obstoj in identiteto vežejo na specifičen prostor, opremo ali medij. Povezovanje v umetniške skupine in kolektive v našem prostoru ni pretirana novost. Kljub temu ni za zanemariti dejstva, da se razlogi za združevanje pri najmlajših generacijah lokalnih ustvarjalcev (po sili razmer) skrivajo v pragmatični želji po boljših pogojih dela. Kurativna spajanja vključujejo predstavitev aktualnega dela izbranih mladih kolektivov, ki v glavnem ustvarjajo v Ljubljani: DILEMA, Kvadratni meter, Podmladek, Kolektiv Arhiv, Pita Projekt in KELA. Posamezna proaktivna povezovanja umetnikov v stabilnejše in dopolnjujoče se celote temeljijo na različnih ideoloških, družbeno-političnih in socialnih vzgibih. Če so se v preteklosti umetniki pogosteje združevali na podlagi osebnostnih stikov, prijateljstva, partnerstva in presečnih likovno-vizualnih praks, se v zadnjem času povezovanje uresničuje še na podlagi neugodnih družbeno-ekonomskih situacij, gentrifikacije in nedostopnosti (bodisi do primernih ateljejskih prostorov bodisi prostorov za bivanje in hrambo, pa tudi opreme, kot so denimo povečevalniki, temnica, osvetljevalci, sita, preša, kemikalije, peči …). Povezovanje v kolektive mladim umetnikom ne omogoča zgolj boljših pogojev za delo, pač pa zagotavlja avtomatski princip nadaljnjega mreženja z ostalimi ustvarjalci, odpira prostor za kritični diskurz in medsebojno pomoč, deljenje izkušenj ter kolegialno čustveno podporo. Pomemben vidik združene skupine umetnikov je tudi manevriranje skozi domač kulturno-političen sistem – prijavljanje na različne pozive, občinske in državne razpise, zagotavljanje razstavnega prostora in prepoznavnosti. Različni oblikovni pristopi in izkušnje se z namečkom daljšega seznama referenc in medij

Airbeletrina, 12. maj ― Vnema po ponovnih izdajah klasikov svetovne literature pri nas ne pojenja. Na prelomu stoletja je pri Mladinski knjigi izhajala zbirka Veliki večni romani, pod okriljem časopisne hiše Delo je leta 2004 zaživela zbirka Vrhunci stoletja, pred šestimi leti je pri Beletrini vzniknila zbirka Klasična Beletrina, nedavno pa je v okviru obeleževanja 80-letnice delovanja založbe Mladinska knjiga stopil pred bralce prvi letnik nove zbirke Živi klasiki, ki prinaša izbor »večnih« del starejših in sodobnih avtorjev. Kot je na predstavitvi povedal urednik Andrej Ilc, je zbirko spodbudil trend kupovanja knjig v angleškem jeziku, ki so ga zaznali pri mladih bralcih. Glavni elementi nove zbirke so premišljen izbor del, cenovna dostopnost mehke vezave in privlačno oblikovane naslovnice slovenskih ilustratorjev ter oblikovalcev, kar naj bi prepričalo nove generacije bralcev, da sežejo po kakovostnih in osveženih prevodih. Gabriel García Márqueza (1927–2014) (Fotografija: Jose Lara, Wikimedia Commons) Ob sočasnem izhajanju dveh zbirk klasičnih literarnih del obstaja nevarnost podvajanja. Šesti letnik Klasične Beletrine, ki bo predvidoma izšel novembra letos, med drugim prinaša Groteske in arabeske Edgarja Allana Poeja, ki po napovedi založbe vključuje nekatere avtorjeve najbolj znane zgodbe, kot sta Konec Usherjeve hiše in Maska rdeče smrti. Knjige prvega letnika Živih klasikov prinašajo tudi seznam del, ki so v pripravi in bodo, predvidevam, izšle v naslednjem letu ali dveh, med katerimi je tudi Poejevo delo Propad hiše Usher in druge zgodbe. Tovrstna opažanja pozornih bralcev, še bolj pa literarnih kritikov, ki zaradi lastnega izbora možnih del za recenzijo intenzivneje spremljamo aktualne in načrtovane knjižne izdaje, kličejo po smiselni uskladitvi programov slovenskih založb. Drugi pomislek, ki ga imam ob prebiranju Živih klasikov, je manko spremnih besedil, ki bi izbrano delo umestile tako v svoj kakor v današnji čas. Slednje bi ob navedenih atributih zbirk