Sodobnost, 30. maj ― Priznanje sončnica na rami je prejela Polona Jelen iz OŠ Griže. »Polona Jelen mlade bralke in bralce uspešno spodbuja k tekmovanju za bralno značko »v objemu besed« ter k branju za tujejezično in eko bralno značko. Aktivno jih vabi k obisku knjižnice ter organizira projekt Bralni zaklad: vsak otrok za en teden prejme torbico s knjigami in revijami, primernimi za njegovo starost. Za prvošolce vsako leto organizira obisk knjižničarke iz splošne knjižnice, tretješolci se vključijo v Šolsko kulturno društvo, poleg tega pa za učence od 1. do 5. razreda potekajo večeri branja, medtem ko učence tretje triade Polona Jelen vabi na literarne večere. Prireja tudi mesečni knjižni nagradni izziv, tiho branje za učence 4. in 5. razredov, z učenci in učenkami sodeluje na literarnih natečajih ter organizira knjižno tržnico Podari knjigo – vzemi knjigo. Učenci zadnje triade so pod njenim mentorstvom posneli reklamo na temo branja in knjig,« so zapisali v utemeljitvi.   Priznanje sončnica na rami je prejela Urška Sotler z OŠ Šalek. »Urška Sotler je na tej šoli zaposlena šele dobri dve leti, a je v tem kratkem času uvedla korenite spremembe v šolski knjižnici, zaradi katerih je le-ta postala srce šole. V tednu mednarodnega dneva knjig za otroke se celotna knjižnica spremeni v Andresenovo knjižnico s kotički za različne z branjem povezane delavnice. Poleg sodelovanja v projektih, kot so Kajuhova bralna značka, Rastem s knjigo, Naša mala knjižnica, mesečna knjižna uganka ipd., izvaja projekt Šola bere, ki je namenjen tako učencem kot delavcem šole in v sklopu katerega se šolsko uro trikrat na leto nameni branju, Urška Sotler pa organizira tudi tematske dneve in bralne živahnice ter poziva k sodelovanju v bralni znački Šalek bere, pripravlja pa tudi bralna srečanja in dogodke za zaposlene ter s posebnimi bralnimi izzivi skrbi za to, da je branje tudi pomemben del počitniškega vsakdana,« so zapisali v utemeljitvi.   Nagrado s

Sodobnost, 30. maj ― Žirija je nagrado za najboljšo kratko zgodbo podelila Nastji Vidmar za zgodbo z naslovom Jelenja ženska.   »Kratka zgodba je strnjena, zgoščena oblika sveta. Pripovedovalec z močjo  domišljije, vživetja in veščine upovedovanja ustvarja podobe resničnosti. Podobno kot pri postopku kondenzacije, ko elementi prehajajo v drugačno  agregatno stanje, na primer plin v vodo, tako nam vešči pripovedovalci, ki suvereno obvladajo jezik, da z njim kondenzirajo nevidno v vidno, iz slutnje naredijo kamen, iz mita zgodbo, literarnemu liku vpišejo dušo. Nastja Vidmar je v pripovedno zaokroženi, kompozicijsko dovršeni in jezikovno vešči zgodbi o jelenji ženski uspelo prav to, kondenzirala je izkušnjo in urbano legendo ter ju preobrazila v polnokrvno zgodbo; stvarnost je prestavila na mejo nevidnega, slutljivega, srhljivega in sublimnega. Iz drobne popotniške zgodbe, iz srečanja s tujim in neznanim, se je izvila lepota, ki jo nosimo v sebi, kamor koli pobegnemo ali odpotujemo. Obstajajo zakoni in višja pravičnost, v katere ne smemo posegati, o njih lahko samo pripovedujemo,« so člani žirije zapisali v utemeljitvi. The post PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO appeared first on .

Sodobnost, 30. maj ― Žirija je nagrado za najboljši esej 2025 podelila Primožu Vidoviču za besedilo z naslovom Vpijoči v puščavi.   Svojo odločitev je žirija utemeljila takole: »Besedilo eruditsko in v mojstrskem slogu pretresa svoje lastne korenine: poglablja se namreč v zgodovino človekovega priobčevanja in zapisovanja v obliki knjižnih inkarnacij, hkrati pa sledi meta-literarnemu razmisleku o knjigah v različnih obdobjih. Esej se s spretno zastavljenima vsebino in formo zavrta v samo srž obravnavanega problema in se z neverjetno gibkostjo sprehodi po zgodovini človeške misli, mimogrede pa se pogumno razgleda še po sodobnem stanju različnih vej človeške vednosti. Avtor v vsesplošni hiperprodukciji ugleda nekakšno izpraznjenost in utrujenost sodobnega sveta, ki sta bržkone posledica strahu, da nam ne bi življenje spolzelo med prsti, a paradoksno se to zgodi prav zaradi tega strahu. Besedilo nas sooči z dilemo, kako se vrniti k sebi, ko pa zaradi vsega, kar je bilo v zgodovino človeške misli doslej navrženo, niti misliti ne moremo več iz sebe in samostojno. Vero v prihodnost, v človeka in Dobro avtor črpa iz ideje, da je edina nam dostopna večnost skupna, da izhaja ‘iz družnosti drug drugega, iz srečanja trenj in svobode razhajanj’ ter s tem tudi nam, bralcem, pokaže luč na koncu tunela.« The post PODELJENA JE BILA NAGRADA ZA NAJBOLJŠI ESEJ 2025 appeared first on .

Loški muzej, 30. maj ― Od začetka junija je v stalni umetnostnozgodovinski zbirki postavljen Fokus, ki osvetljuje začetke ateljejske fotografije v Škofji Loki v 19. stoletju. 19. stoletje je prineslo mnogo novosti – tudi za razvoj umetnosti. Med tistimi, ki so najbolj zaznamovale naslednje dobe – vključno z današnjim časom –, je gotovo fotografija. V nekaj desetletjih se je oblikovala kot obrt, konec 19. in na prelomu v 20. stoletje pa je vedno večjo vrednost dobivala tudi v umetnosti. Sprva so fotografi v Avstrijskem cesarstvu fotografsko dejavnost opravljali nepoklicno; s poklicem “fotograf” so se lahko v knjigo obrti vpisali šele z novim obrtnim zakonom leta 1859.

Loški muzej, 30. maj ― Od 18. junija 2025 bo v Galeriji Podstreha na ogled razstava Priročnik Tomaža Furlana, ki prinaša izbor del uveljavljenega slovenskega umetnika, nastalih med letoma 2005 in 2025. Konceptualno zaokrožena postavitev združuje tri glavne Furlanove “kiparske serije”: Wear (2005–), Morning (2019–) in Walk (2021–) ter dela, zasnovana po starejših skicah, ki bodo prvič predstavljena javnosti. V sklopu razstave posebej izpostavljamo umetnikovo intermedijsko delo Book (2010), ki ga Loški muzej hrani od leta 2019. V okviru Premičnega fokusa bo v Muzejski dnevni sobi predvajana tudi kompilacija videoperformansov iz cikla Wear.

Airbeletrina, 30. maj ― Pisalo se je 1948. Mama me je spremljala v prvi razred; prvič in zadnjič. Učitelji so jo pozdravljali in izražali veselje, ker so dobili še enega iz družine, bil sem namreč šesti učenec iz naše družine v sedmih letih na OŠ v Juršičih. Hitro sem opazil, da imajo nekateri učenci iz »gornjih krajev« lepe nove svinčnike in celo tablice in krede za tablice. Povedali so, da jim je to prodal »gospod Cobelj«. V tistih časih je to bil poleg župnika edini, ki so ga otroci imeli za gospoda, vsi drugi so bili strici in tetíce, učitelji pa tovarišice in tovariši. Coblovi starši so živeli malo za sebe »na gornjem koncu fare«, niso nastopali v javnosti. Videl sem jih samo pri zgodnji maši, ko sem spremljal babico, gospoda pa redko vedno v elegantni obleki in belem slamnatem klobuku. Gospod je izstopal po visokosti in pokončni drži. Gotovo je bil najvišji človek v fari. Ko je umrl, so se učenci spraševali kako ga bodo pokopali, ker da ni bilo dovolj velike krste. Vedelo se je tudi, da je gospa Coblova iz Vrazove družine, zelo načitana, vsi iz vasi Oblaki pa so bili cerkveni pevci in to je bila tudi edina oblika javnega nastopanja za družino Cobelj. Otroke pa so dali v šole. Družina Cobelj v tridesetih letih 20. stoletja (Vir: Pokrajinski arhiv Maribor) Znano je bilo, da se je Štefka izgubila najprej v partizanih, kasneje pa nekje v pisarnah v Mariboru, Marijo smo videli kot izjemno lepotico z vpadljivimi očali, plisiranim krilom na kolesu, brata Mirka pa na smučih, ko smo mi vozili pozimi s konji na saneh gnoj na njive. Rekli so, da se konji pozimi tako ne polenijo in da se jim ne ustavi kri. Štefka se je občasno oglasila pri mojem očetu, da sta si pripovedovala zgodbe, mislil sem, da o tem, kako sta preživela vojna leta, oče v Slovenskih goricah, Štefka pa v Halozah in na Kozjanskem. Govorila sta vedno sama. Otroci nismo smeli poslušati, da ne bi kaj preveč slišali, narobe razumeli ali celo dalje govorili. Sestra Marija se je poročila s Čedomirom Vučičem, rek