Airbeletrina, 4. avgust ― Lev Detela (Maribor, 1939) sodi med najžlahtnejša pisateljska, pesniška, prevajalska in esejistična peresa slovenske diaspore. Iz domovine je kot študent odšel na Dunaj in se tam še istega leta poročil s pesnico Mileno Merlak (1935–2006). Za njegov literarni debi štejemo zbirko kratkih zgodb Blodnjak (Sodobna knjiga, Trst, 1964), njegov najopaznejši roman pa je Stiska in sijaj slovenskega kneza (Mohorjeva družba, Celovec, 1989). Je avtor vrste pesniških zbirk, zadnja v nizu V vetru je lansko leto izšla pri Kulturnem centru Maribor. Veliko je pisal in objavljal v nemškem jeziku. Čeprav je s svojim opusom (predvsem kot urednik in prevajalec) znatno pripomogel k uveljavljanju in prepoznavnosti slovenske književnosti in kulture v Evropi in po svetu, se mu domovina do danes še ni oddolžila, kakor bi bilo treba in prav. Pomembnejša priznanja in nagrade je namreč prejel le v tujini. Iz domovine ste pred šestimi desetletji in pol odšli še zelo mladi. Kakšna so bila vaša prva izseljenska leta in kako se je v tem času spreminjal oziroma spremenil vaš pogled na Slovenijo? »Moj takratni odhod iz Slovenije oziroma nekdanje Jugoslavije avgusta 1960 je bil uporniški, povezan z nelagodjem zaradi tedanjih političnih in kulturnih razmer, ki so jih zaznamovale številne represije. Naj omenim le dogajanje na ljubljanski univerzi v zvezi z mojim profesorjem Antonom Slodnjakom in seveda zasuke okrog Edvarda Kocbeka, ki je bil zame nekakšen odločilni vzor in vzpodbuda za pisanje in delovanje. »Moj takratni odhod iz Slovenije oziroma nekdanje Jugoslavije avgusta 1960 je bil uporniški, povezan z nelagodjem zaradi tedanjih političnih in kulturnih razmer.« V tujino me je spremljala prijateljica, pesnica Milena Merlak, prav tako študentka na ljubljanski univerzi. Še isto leto je postala moja žena. V dvoje je bilo laže kljubovati usodi in prenašati nevšečnosti emigracije, na primer takoj na začetku policijski ‘zaščitni zapor’ (Schutzhaft) na Dunaju, nato pa begunsko taborišče