Airbeletrina,
14. oktober
―
Ob smrti Diane Keaton (1946–2025) se vrstijo fotografije in kadri iz nepozabnih filmov, v katerih ameriška igralka živi naprej. Bila je »neskončno inteligentna in tako lepa«, pravi Francis Ford Coppola, režiser kultne trilogije Boter, v kateri je igrala najprej zaročenko, zatem ženo in na koncu še nekdanjo ženo glavnega lika, mafijskega šefa Michaela Corleoneja.
Al Pacino, njen filmski mož, soigralec in še veliko več, se drage Diane spominja na več straneh avtobiografije Sonny Boy, lani izdane pri Penguinu, letos pa v prevodu Jureta Šešeta še v zbirki Žametna Beletrina.
Naj se nam Diane Keaton spet nasmehne iz igralčevih spominov …
***
Knjiga Boter je požela velik uspeh, zato so vsi govorili o njej in veselo pričakovali film, ki naj bi ga začeli snemati. Še pred poskusnim snemanjem me je Francis odpeljal k nekemu brivcu v San Franciscu, saj je hotel, da ima Michael pristno pričesko iz 40. let dvajsetega stoletja. Brivec je slišal, da snemamo film, in ko je to dojel, je stopil korak nazaj ter se začel tresti. Pozneje smo izvedeli, da je doživel infarkt. Govorilo se je tudi, da je pri filmu veliko zakulisnega dogajanja. Vodilni delavci Paramounta so bili besni drug na drugega in spuščali so se v žolčne prepire. Napetost je bilo mogoče čutiti vsepovsod, zato sem si po zenovsko rekel, da bo minilo tudi to: Posveti se liku. Kaj se dogaja v prizoru? Kam greš? Od kod si prišel? Zakaj si tukaj?
Roman Boter je napisal ameriški pisatelj italijanskega rodu Mario Puzo (1920–1999), prevedel ga je Mirko Napast, po uspehu prvih dveh filmskih Botrov pa leta 1975 izdala koprska Lipa. Naslovnico knjige, ki jo je opremil Slobodan Cankar, seveda krasi Marlon Brando kot Vito Corleone. (Fotografija: Andraž Gombač)
Nekaj dni sem na poskusnih snemanjih nosil zgodnjo različico Michaelove vojaške uniforme, na obrazu pa poklapan izraz. Takšnega sem imel že od nekdaj. Najbrž je šlo za krinko, ki sem jo prenašal naokrog in mi je pomagala prebroditi vse. Reči pa mora
