Airbeletrina,
30. avgust
―
Zgodovinar Alessandro Barbero – za Delovo Sobotno prilogo ga je pred tremi leti intervjuval filozof Jernej Šček – je prepričan, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Spomin je subjektiven in velikokrat tudi – čeprav ne nujno – individualen, zgodovina pa objektivna in kolektivna. Do spomina ima pravico vsakdo od nas, pisanje zgodovine pa je delo zgodovinarjev, ki naj dogodke, dinamike in vzročno-posledična razmerja raziščejo iz vseh zornih kotov, predvsem pa na podlagi virov.
Književnost in na splošno umetnost si od vedno jemlje pravico, da stvarnost – tako preteklo kakor tudi sedanjo – obravnava po svoje. Pri tem si lahko privošči marsikaj, kakor recimo odlično dokazuje žanr avtofikcije, ki je v današnjem svetu književnosti zelo v modi. V njem so meje med resničnim in izmišljenim zabrisane. Podobno velja za zgodovinske romane, kjer se zgodovina in spomin prelivata. Odličen primer take interakcije je roman 1980 Vinka Möderndorferja, kjer dogajanje v Ljubljani v času smrti Josipa Broza Tita resda kroji življenje literarnim likom, hkrati pa v besedilu odločno prevladujeta fokalizacija in doživljanje prvoosebnega pripovedovalca. Tistega, ki čas svojih študentskih let prelistava z nekajdesetletnim zamikom.
Če je denar skoraj povsod v ospredju, tudi in predvsem v literarnih delih, ki opisujejo sodobni čas, je v Möderndorferjevem romanu prikazan kot nekaj postranskega, skoraj kot nekakšno nujno zlo. Če ga potrebuješ, si ga izposodiš. Ni namenjen kopičenju ali razkazovanju.
Verjetno ga ni človeka, ki v času mladosti oziroma študija ne bi šel čez osebnostno ali kako drugačno krizo oziroma razdvojenost. Možnosti za to so seveda toliko večje, če živi v časih velikih sprememb, ko se spreminjajo predvsem družbene vrednote. Möderndorferjev glavni lik ni razdvojen le glede politike in pogleda na svet, ki je večkrat zelo ciničen, ampak tudi pri doživljanju ljubezni, predvsem pa seksa. Navedeni pogledi se v romanu velikokrat tudi (usodno) prepletajo/pre