Hiša kulture v Pivki, 26. september ― osebna razstava Nevena Aleksovski in Maja Babič Košir Olimpijada2. – 23. 10. 2026 otvoritev 2. 10. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Nevena Aleksovski in Maja Babič Košir sta vizualni umetnici z lastno umetniško prakso, ki občasno nastopita tudi v tandemu. V tej obliki se njuno delovanje osredotoča na različna družbena vprašanja, h katerim pristopata na inovativne načine, z mešanjem različnih medijev, kot so grafika, slikarstvo in kiparstvo ter arhivski in najdeni materiali. Na tokratni razstavi z naslovom Olimpijada predstavljata projekt, ki sta ga začeli razvijati na skupni umetniški rezidenci v Olomoucu na Češkem. Tam sta med raziskovanjem mesta naleteli na katalog olimpijskih iger iz leta 1980, ki so potekale v Moskvi. Naslovnica kataloga, ki prikazuje deklico z medvedom, uradno maskoto iger, je odprla vrsto asociacij in postala glavno izhodišče za razstavo. Obe umetnici se v svojih praksah ukvarjata z arhivi, zgodovino in načini, kako se pretekli dogodki, podobe in narativi ohranjajo, prenašajo in ponovno berejo. Zanimajo ju različne plasti preteklosti – tako osebne kot kolektivne – ter trenutki, ko se skozi arhivski material razkrijejo širši družbeni, politični in ideološki konteksti. V tem oziru najdeni katalog zanju ne predstavlja le dokumenta nekega preteklega dogodka, temveč predvsem predmet, skozi katerega se odpirajo vprašanja reprezentacije, ideologije, kolektivnega spomina in načina, kako se velike zgodbe vpisujejo v posamezne entitete. Fotografija deklice z medvedom tako postane presečišče, v katerem so na eni strani reprezentirani veliki javni sistemi – država, ideologija, kapital, trg, institucije, mediji in spektakli, na drugi pa intimna podoba posameznice_ka, ki je v ta sistem ujet_a. Dinamično razmerje med velikim sistemom in posameznikom, tu prikazano v športu, se prenaša tudi v druge segmente družbe, kar je eden od ključnih poudarkov razstave. Tekmovalna logika športa, ki v svetovnem merilu kulminira v olimpijadi, postane logika dela, produkti

Airbeletrina, 26. september ― Zadnji, festivalski konec tedna na Prangerju je minil prehitro. Festivalsko dogajanje na festivalu kritike, prevoda in branja poezije se je že bližalo koncu, ko sva z Ajdo drvela po avtocesti proti Radovljici, da ujameva zadnje trenutke letošnje, triindvajsete edicije. In ni trajalo dolgo, da sva iz sicer prav tako sončne Ljubljane zavila pred hostel, kjer sva prebila del zadnjega, Prangerjevega vikenda; tam stkala mnoga nova poznanstva, se srečala z nekaterimi že znanimi obrazi in bila kljub kratkosti obiska deležna sončnega vzdušja, ki nas je v sicer pogosto prepišnih in na trenutke temačnih, celo morbidnih krajih kot kontrapunkt spremljalo vso soboto in nedeljo. Pranger za potohodce Kmalu, ob 15. uri, uro po prihodu, se je v Begunjah napovedoval Pranger za potohodce, poučna in nezahtevna vodena pohodniška pot po Lambergarjevih stopinjah, midva z Ajdo pa sva že odlagala nahrbtnike in iskala najbližjo pot, da dogodek ujameva. Tam, na parkirišču pred Muzejem talcev, nas je pričakal dolgoletni turistični vodnik Sašo Gašperin, ki je na kratko predstavil pot, ki nas je čakala: približno sto višinskih metrov razlike, sprehod čez melišče, literarno obarvana pot med bukvami, belimi češnjami, hrasti, vrbami, jelkami in leskami, ki so jih spremljale pesmi nekaterih naših klasikov ali pa pesmi neznanih avtorjev iz ljudskega izročila, ki so dajale drevesom svoj glas, medtem ko smo mi v strmcu ostajali brez njega in brez diha, nato pa naposled še stolp, vzidan v skalo, in skalnat previs, neolitska zijalka, nekoč morda namenjena nekakšnemu kultu, čaščenju minulih bogov, nedaleč od Kamna. Pred Kamnom, ko smo pogled obrnili še v skalo, smo v njej zagledali nenavaden, nerazumljiv in neobrazložljiv stolp. Oblikovan vsaj za enega, morda dva, a bolj suhljata človeka, je bdel nad nami kot Kafkin Grad, zamotan in težko doumljiv, ki še zmeraj kreše mnenja raziskovalcev glede svoje smotrnosti in pušča odprti vprašanji: čemu in zakaj? Radieste