Airbeletrina, 14. oktober ― Na sestanku so bile vse oči uprte vame. Odgovorni urednik je napol za šalo, napol zares pripomnil, da bi mi morali poleg dnevnice in povračila stroškov nuditi tudi osnovno vojaško opremo, torej čelado in neprebojni jopič. »Kaj bo on s tem, ko pa sploh v vojski ni bil in nima pojma?« se je oglasil nekdo od starejših, s katerim si nisva bila ravno najboljša. Urednik je preslišal in nadaljeval po svoje. »Dovolj bo priporočilno pismo v dveh jezikih z glavo časopisa.« András, s katerim sva po končanih sestankih hodila na kavo, je tokrat obšel glavno temo in začel trditi, da je njegova generacija, rojena v začetku osemdesetih, mladost preživela v liberalni družbi, medtem ko smo mi maturirali s prihodom iliberalizma na oblast in se nam to še kako pozna. »Ti, kaj veš, da sem rojen ravno na dan, ko so posmrtne ostanke Miklósa Horthyja pokopali v družinsko grobnico v Kenderesu, potem ko so jih pripeljali s Portugalske?« sem ga vprašal. »To je že stara zgodba,« je dejal in zamahnil z roko, kakor da se ga stvar ne tiče. V njegovih besedah je bilo zaznati nekakšen prezirljiv ton. Do mene še nikoli ni bil tak. Morda ga je le prevevala rahla zavist, ki pa je ni želel izdati. S temi besedami sva se poslovila in se usedla vsak za svoj računalnik. »Če boš na telefon dobil sporočilo o zračnem alarmu, sledi ostalim, saj ne veš, kje so zaklonišča. Ne razburjaj se preveč, tudi oni se ne več. Po dobrih štirih letih so se vsi sprijaznili s takim življenjem,« je zvečer, ko smo poslali dnevnik v tisk in odhajali domov, rekla Katalin. »To boš nesel mojemu bratrancu,« je dodala in mi stisnila v roke bankovec za sto evrov ter listek z nekim naslovom. Želel sem jo vprašati, zakaj ne gre ona na mojem mestu, pa mi je že obrnila hrbet, pobrala torbico in se napotila proti izhodu. Začutil sem, da se mi dlan, v kateri sem stiskal dva kosa papirja, znoji. Ponoči sem slabo spal. Ob dveh sem celo odšel na krajši sprehod po svežem zraku, kakor sem to počel pred nekaterimi zahtevn