Airbeletrina, 14. maj ― Spoznala sva se pred leti v kavarni NUK-a. Za Mladino si želel z mano opraviti intervju in si me hotel osebno spoznati. Naročil si dvojni espresso in začel govoriti o svojih frocih, o tem, kako so na Nizozemskem drage galerije in kaj rad zajtrkuješ. Kurce! In oba sva se začela režati, kot da bi bila zadeta. Oziroma neee, spoznala sva se tistega poletja, ko sem se odločil, da bom aseksualen. Ja, točno! Potem sem te videl plesati v Tifli in kaj naj rečem … ugotovil, da morda aseksualnost ni za vsakogar. Moralo je biti že prej, v srednji, ko si se prepisal iz Bežigrada. Spomnim se, kako si sramežljivo vstopil v naš razred. Šobrova je zažvrgolela: »Pozdravite Jana, vašega novega sošolca! Klara, nehaj se hihitati, pa daj mi že telefon, pizda ti … skratka, pričakujem, da se boste vsi vedli karseda prijazno do njega.« Plaho si zasedel mizo poleg moje in se nasmehnil, da sem obnemel nad tvojo angelsko lepoto. Moja pozornost se je skrčila na kvadraturo tvojega obraza, kavbojke pa so postajale iz sekunde v sekundo bolj tesne. Čakaj, zdaj vem! To je bilo, ko sem postal samozaposlen v kulturi in sem po par mesecih ugotovil, da tudi to ne bo rešilo vseh mojih finančnih problemov. Potem sem si naredil profil na OnlyFansu in bil si eden prvih, ki mi je pisal, ali mu pošljem sliko svoje ritne luknje. Točno! Oziroma neee, spoznala sva se tistega poletja, ko sem se odločil, da bom aseksualen. Ja, točno! Hmmm, samo to bi lahko bil tudi nekdo drug, ne spomnim se več tvoje slike. Mogoče pa … Ja, zdaj vem, prvič sva se srečala na tisti misiji Rdeča nutrija, ko smo hoteli ugrabiti papeža! Bila sva na vlaku do Rima, stopil si v moj kupe in me vprašal, ali tudi jaz rad hranim labode. Na kratko sem prikimal. To je bila namreč šifra oziroma znak za našo misijo. Kovček znamke Louis Vuitton si z elegantno kretnjo odložil na polico nad mojo glavo in me radovedno bodril s pogledom. Ne, kako sem neumen. Zdaj vem, zdaj pa res vem! To je bilo, ko sem se p