Airbeletrina, 6. september ― »Palestina libera! Palestina libera! Viva, viva Palestina!« je grmelo po ulicah beneškega Lida, proti filmskemu blišču, vse bliže in bliže festivalskemu prizorišču, kjer so premnogi deset dni hodili po jajcih, mencali, da je vojna vsekakor strašna in se mora takoj končati, že, že, vendar tu moramo govoriti o filmih, o umetnosti, ne o politiki … Sploh ne gre za politiko, zavzemamo se za gola življenja, opravka imamo s stradanjem, z okupacijo, z ubijanjem … da, treba je izgovoriti in ponavljati: z genocidom! Tako je grmela gosta in glasna množica na protestnem pohodu, skozi katero sem se sprehodil: In po uvodnem mencanju je zagrmelo tudi na 82. Beneškem filmskem festivalu. Že prej je kdo tudi pred zbranimi novinarji izgovoril besedo genocid – in požel, požela aplavz, no, ne ravno vseh v dvorani. Zatem pa najpresunljivejša predstavitev na tokratnem festivalu, če vprašate mene. Pa ne samo mene. V filmu The Voice of Hind Rajab (Glas Hind Rajab), uvrščenem v tekmovalni program letošnje Mostre, libanonska režiserka Kaouther Ben Hania prikazuje resnično, preveč resnično dogajanje: 29. januarja lani je petletna Hind Rajab več ur prestrašena sedela v prerešetanem avtomobilu v severni Gazi. Ob njej so bila okrvavljena trupla šestih sorodnikov. Ubila jih je izraelska vojska. Deklica se je po telefonu več ur pogovarjala z reševalci v palestinskem Rdečem polmesecu. Film pretresljivo prepleta resnično in igrano: slišimo pravi glas petletne Hind, ki se je ohranil na posnetkih, medtem ko igralci upodobijo reševalce – pa tudi resnične vidimo, ko skušajo malo Hind tolažiti, medtem ko iščejo pot za reševalno vozilo. Prizor iz filma: reševalci tolažijo petletno Hind Rajab. »Tvoji stric, teta in bratranci samo spijo. Pusti jih, naj si odpočijejo,« ji prigovarja reševalka po telefonu. »Ne,« odgovori punčka, »mrtvi so. Mrtvi. Prosim, pridite me iskat! Ne me pustiti tu …« Objokani, besni, nemočni na Rdečem polmesecu klicarijo naokrog, vpijejo, da je pu