Airbeletrina, 1. oktober ― Sabino Fras Popovič branje prežema na vsakem koraku, v prostor pa vedno vstopi z neko navdihujočo prezenco, naj gre za njena predavanja, sodelovanje na strokovnih posvetih ali pa za prijateljsko druženje, s katerega boste zagotovo odšli vsaj z enim bralnim predlogom, če ne celo s knjigo pod roko. Knjige jo spremljajo ves čas, doma, na poti, v službi in celo na fitnesu. Osebni arhiv Vaše življenje prežema več vlog, od matere, bibliotekarke, promotorke branja, profesorice … Kako bi sami klasificirali te vloge? To je pa čisto knjižničarsko vprašanje, kako klasificirati, razporediti, umestiti v prostor nekaj, kar je vedno večplastno in redko, če sploh kdaj, enoplastno. Potem ponavadi izpostavimo tisto, kar prevladuje. Ob naštetih vlogah sem še žena, hči (na veliko srečo, mami je letos praznovala 85 let), snaha, botra, prijateljica, soseda, učenka, znanka in predvsem ženska. Prav te ženskosti se v zadnjem desetletju vse bolj zavedam, jo opazujem in se vse pogosteje ustrašim zanjo, saj jo v družbi na splošno tako radi preoblikujemo, poteptamo, zradiramo, vznemirimo in pričakujemo, da bo vse drugo, le ženska ne. Vse naštete vloge imajo nekaj skupnega, eno celico, ki zaznamuje sleherno od teh vlog, in to je, da sem bralka. Okrog te vloge se prepletajo vse ostale. V Mariborski knjižnici ste delali na področju odnosov z javnostmi in trženja ter logistične mreže – kaj se vam zdi, da vam je ta služba dala za naprej? Ta služba, ta knjižnica, me je oblikovala. V njej sem bila tri desetletja in vanjo sem stopila po sistemu, ki ga poznajo na Zahodu, da še mlade, tam pri 15., 16. letih, povabijo na prakso ter jih »gnetejo« v skladu z organizacijsko kulturo podjetja. Dala mi je vpogled v delovanje sistema, hkrati pa sem bila sama dovolj radovedna, da sem se ves čas dodatno izobraževala. Še nekaj je bilo: tisti trenutek, ko sem še kot dijakinja prestopila črto med zunanjim uporabniškim dojemanjem knjižničnega sveta in notranjim kreiranjem, sem v roke dobil