Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. julij ― Sto umetnikov, mlajših do 35 let, iz cele Evrope, severne Afrike in Bližnjega vzhoda se je že dvajsetič zbralo na bienalu, ki je doslej lansiral številne pomembne ustvarjalce sodobne vizualne umetnosti. Tema: brezmejno! Mednarodni dogodek vas vabi k druženju, razmisleku, povezovanju in sodelovanju! Gre za praznovanje mladih umetniških glasov, ki nudi prostor za dialog in priložnost za razmislek o mejah, ki si jih delimo – o tistih, ki nas določajo in ločujejo, pa tudi o tistih, ki si jih lahko skupaj na novo predstavljamo. Mediterranea 20 je povabilo k raziskovanju številnih realnosti in mogočih prihodnosti skupnega življenja, ki presegajo meje, discipline in jezike. Dvajseta izdaja bienala Mediterranea 20 obsega razstave, performanse, instalacije in pogovore in je potekala v Novi Gorici, Vipavi in Gorici, mestih, ki simbolično ležijo na meji med Slovenijo in Italijo. Izdaja je usklajena s pobudo evropske prestolnice kulture in nosi temo Gremo brezmejno!. Vendar bienale ne slavi le odsotnost meja, temveč vabi k razmisleku o osebnih in kolektivnih mejah, ki oblikujejo naše identitete in družbe. Pod kuratorskim konceptom Meje v nas je bienale predstavil dela številnih mladih umetnikov, ki raziskujejo kompleksnost meja – geografskih, družbenih in mentalnih. Cilj dogodka je ustvariti prostor za različne glasove in perspektive ter spodbujati kritični diskurz in medsebojno razumevanje. Bienale odpira prostor za raziskovanje načinov sobivanja, povezovanja in zamišljanja skupne prihodnosti. Kuratorja Tia Čiček in Misal Adnan Yıldız

Airbeletrina, 2. julij ― Če so vas na kaki večerni zabavi že kdaj obtožili cinizma, si tega ne jemljite preveč k srcu: Tacit bi bil nedvomno še stokrat hujši. Predstavljajte si kombinacijo rimskega senatorja, vojnega poročevalca in tistega prijatelja, ki si ne more kaj, da vam ne bi do najmanjših podrobnosti kar naprej razlagal, zakaj je vse zavoženo, obsojeno na propad in za dobro mero verjetno še skorumpirano. Kaj dobimo? Publija Kornelija Tacita, najbolj neusmiljenega zgodovinarja (in verjetno tudi najbolj tečnega udeleženca večernih zabav), ki je besedo vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Tacit je na začetku drugega stoletja našega štetja, za časa vladanja Trajana in Hadrijana, zabeležil zgodovino mesta Rima od njegove ustanovitve dalje. Besedo je vihtel kot gladij in za seboj puščal sled na koščke nasekljanih cesarjev in njihovih egov. Rodil se je okoli leta 56 našega štetja, za časa Neronove vladavine, na pomemben položaj pa se je povzpel med vladavino flavijske dinastije. Bil je senator, konzul in guverner, torej je do potankosti poznal vse podrobnosti rimske politike, poleg tega pa je bil dovolj pogumen, da je o tem lahko tudi neustrašno pisal, kar je bilo tedaj prava redkost. V tistem času so bili zgodovinarji pogosto priliznjeni dvorni laskači s celimi zvitki klečeplaznih hvalnic, zato si lahko predstavljate, da je Tacit izstopal kakor toga na nudistični plaži. Čeprav je sam trdil, da si želi pisati sine ira et studio, torej »brez jeze ali pristranskosti«, iz njegovih zapisov pogosto vejeta prav slabo prikrita jeza in pristranskost. Da bi v njegovi elegantni latinščini prepoznali prezir, ne potrebujemo literarnega mikroskopa. Vsaj tako so mi povedali (plebejec, kakršen sem, sem delo namreč prebral v angleščini). Pred avstrijskim parlamentom na Dunaju sedi Tacit, ki ga je izklesal kipar Karl Sterrer (1844–1918). (Fotografija: Walter Maderbacher, Wikimedia commons) Anali, Tacitov magnum opus, zaje