Airbeletrina, 11. julij ― Panonska ravnica, ta prostrani, na videz neskončni del sveta, ki ga imenujem dom, ni zgolj geografska lokacija. Zame je živo platno, kjer se nenehno prepletata zunanji svet in notranja pokrajina naše kolektivne duše. Verjamem, da se prav v tem dinamičnem presečišču skrivajo arhetipska modrost in vsa tista univerzalna spoznanja, ki presegajo vsakdanje razumevanje. Moje ustvarjanje, rojeno iz te edinstvene simbioze, ni zgolj odziv na hrup in nemir sodobnosti, temveč tiho in vztrajno poslušanje šepetov, ki izvirajo iz globin panonske zemlje in, kar je zame še pomembneje, iz globin kolektivne človeške duše. V moji literaturi ta notranja modrost ni nikoli podana kot ekspliciten nauk, temveč se razkriva skozi doživetja, simboliko in predvsem skozi tišino, ki, kakor sem spoznal, lahko služi kot portal v mistično sfero nezavednega. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Je pot, ki me pogosto vodi onkraj meja zavestnega uma, v prostranstva, kjer se srečujem z elementi, ki so skupni vsem ljudem, ne glede na čas in prostor, in ki na koncu pripelje do Jungove poti k individuaciji – procesu oblikovanja celovitega Jaza. Potovanje v nezavedno, ki ga opisujem skozi svoje delo, je zame globoko osebna, skorajda duhovna praksa, ki me povezuje z univerzalnimi resnicami bivanja, vtisnjenimi v samo tkivo panonskega življenja. Ravnica kot temenos in arhetip Panonska ravnica, s svojo navidezno monotonostjo in neskončnim horizontom, v mojem delu postane idealno platno za introspekcijo in stik z arhetipskim. Odsotnost visokih gora, ki bi razbijale pogled, in nepreglednih gozdov, ki bi zakrivali misli, ustvarja odprtost, ki me sili, da se obrnem navznoter. V pesmih o Muri ali romanih, ki se odvijajo ob njej, reka in ravnica ne delujeta le kot kulisa, temveč kot aktivna elementa, ki z umirjenim tokom in tišino ustva