Airbeletrina, 10. julij ― Med anksiozno brezdelnostjo, ki jo je izsilil vročinski val, sem se brezkompromisno predajal internetu. Algoritmi treh aplikacij so me v eni izmed popoldanskih seans napotili na več kratkih videov, ki so komunicirali začudenje svojih avtorjev nad čustvenim odzivom, ki ga je pri njih izzval animirani film V hlevu [Barnyard]. Gre za komedijo, ki jo je režiral Steve Oedekerk, sicer najbolj znan po sodelovanju pri filmskih projektih iz 90. let in z začetka našega tisočletja, katerih obraz je bil Jim Carrey: pri obeh delih Aca Venture in Vsemogočnem Bruceu. Ogled filma, ki ima na spletni strani Rotten Tomatoes kritiško oceno 22 % in je bil leta 2007 celo nominiran za nagrado Stinker (za najslabši animirani film), je bil, kot se zdi, za mnoge ljudi, za katere sklepam, da so danes stari približno trideset let, ena izmed najbolj čustveno intenzivnih izkušenj, ki jim jih je omogočil domači televizijski zaslon. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Vendar pa poznam fenomen. Pred približno desetimi leti me je čustveno presenetljivo razrvala epizoda izrazito trapaste španske serije, pri čemer nimam niti pravice do obrambe, da sem bil, kot to velja za zgoraj omenjene uživalce Barnyarda, star deset let. Pred kratkim sem si jo ogledal še enkrat in čeprav izkušnja ni bila dopaminsko primerljiva s prejšnjo, sem ob ogledu zelo užival. Tokrat se je relativno sramotnemu navdušenju nad čustvenim finalom epizode pridružila za odtenek bolj plemenita fascinacija nad tem, kako so se njeni avtorji spopadli s svojo nacionalno zgodovino. Filma še nisem gledal in sumim, da bom v to kmalu prisilil nekaj svojih prijateljev. Serija je Ministrstvo za čas [El ministerio del tiempo]. Naslovno ministrstvo je tajna institucija, ki v imenu španske vlade upravlja s sistemom podzemeljskih hodnikov, prepredenih z vrati, s pomočjo katerih je mogoče potovati v preteklost. Naloga ministrskih agentov – protagonisti so reševalec Juliá