Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober ― Razstava Mezomorfoza izhaja iz vprašanja, kako misliti vizualnost iz položaja, ki človeka strukturno izključuje. To vprašanje predpostavlja, da obstajajo različne vizualnosti, ki niso izključno domena človeškega. Vidno se torej lahko ureja po razmerjih, ki so do človeškega gledanja ravnodušna. Nečloveško zato ni zunanje nasprotje človeškega pogleda, saj lahko vanj posega od znotraj. Eden od takšnih posegov v človeško vizualnost je nastop linearne perspektive v zgodnjem petnajstem stoletju. Z njo ta tuja vizualnost dobi zgodovinsko posebej učinkovito, sistematično in ponovljivo obliko. Lahko rečemo, da je linearna perspektiva anticipirala obsoletnost človeškega očesa, ker je v človeško vizualnost vnesla red, ki ni po meri človeškega gledanja. Oko postane le eden od njenih možnih nosilcev. Linearne perspektive ne moremo razumeti zgolj kot izpopolnjeno tehniko posnemanja, temveč kot vdor operativnega koda, ki je vidno polje podredil pravilu. Vprašanje perspektive torej ni vprašanje realizma, ker je perspektiva ravnodušna do naloge posnemanja. Njen resnični doprinos je poseg pravila, ki je začelo urejati vizualnost tako v slikarstvu kot tudi zunaj njega. Renesančna perspektiva je v tem pomenu zgodnji operativni režim podobe. Z njo je mogoče prostor izmeriti, projicirati, prenesti in izračunati. Vidna razmerja postanejo podlaga za nadaljnje dejanje. V dvajsetem stoletju se takšno vključevanje podob v postopke vse bolj avtomatizira. Harun Farocki z izrazom »operativna podoba« označi podobe, ki so sestavni del operacije. Njihovo operativnost določa mesto v verigi dejanj: podoba omogoči naslednji korak, namesto da bi se njena naloga končala v pogledu. V avtomatiziranem postopku podoba to vlogo opravlja tudi brez človeškega gledanja in presoje. Operativnost perspektive odpira zgodovinsko zgodnejšo obliko istega vprašanja: kako se vidno organizira za delovanje, ki človeškega pogleda ne potrebuje kot svojega končnega smotra. Perspektiva je torej generativna struktura, usmerjen

Airbeletrina, 1. oktober ― Sabino Fras Popović branje prežema na vsakem koraku, v prostor pa vedno vstopi z neko navdihujočo prezenco, naj gre za njena predavanja, sodelovanje na strokovnih posvetih ali pa za prijateljsko druženje, s katerega boste zagotovo odšli vsaj z enim bralnim predlogom, če ne celo s knjigo pod roko. Knjige jo spremljajo ves čas, doma, na poti, v službi in celo na fitnesu. Osebni arhiv Vaše življenje prežema več vlog, od matere, bibliotekarke, promotorke branja, profesorice … Kako bi sami klasificirali te vloge? To je pa čisto knjižničarsko vprašanje, kako klasificirati, razporediti, umestiti v prostor nekaj, kar je vedno večplastno in redko, če sploh kdaj, enoplastno. Potem ponavadi izpostavimo tisto, kar prevladuje. Ob naštetih vlogah sem še žena, hči (na veliko srečo, mami je letos praznovala 85 let), snaha, botra, prijateljica, soseda, učenka, znanka in predvsem ženska. Prav te ženskosti se v zadnjem desetletju vse bolj zavedam, jo opazujem in se vse pogosteje ustrašim zanjo, saj jo v družbi na splošno tako radi preoblikujemo, poteptamo, zradiramo, vznemirimo in pričakujemo, da bo vse drugo, le ženska ne. Vse naštete vloge imajo nekaj skupnega, eno celico, ki zaznamuje sleherno od teh vlog, in to je, da sem bralka. Okrog te vloge se prepletajo vse ostale. V Mariborski knjižnici ste delali na področju odnosov z javnostmi in trženja ter logistične mreže – kaj se vam zdi, da vam je ta služba dala za naprej? Ta služba, ta knjižnica, me je oblikovala. V njej sem bila tri desetletja in vanjo sem stopila po sistemu, ki ga poznajo na Zahodu, da še mlade, tam pri 15., 16. letih, povabijo na prakso ter jih »gnetejo« v skladu z organizacijsko kulturo podjetja. Dala mi je vpogled v delovanje sistema, hkrati pa sem bila sama dovolj radovedna, da sem se ves čas dodatno izobraževala. Še nekaj je bilo: tisti trenutek, ko sem še kot dijakinja prestopila črto med zunanjim uporabniškim dojemanjem knjižničnega sveta in notranjim kreiranjem, sem v roke dobil