Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. december ― Struggles Beyond Repair (Brezizhodna prizadevanja) sledi dogajanju v ozadju delovanja Inštituta za zaščito plesni. Fiktivna nevladna organizacija je od ustanovitve leta 2022 osrednje raziskovalno telo za proučevanje plesni v javnih ustanovah, ki utemeljuje trajnostni postrestavratorski model in pionirsko razvija alternativne smernice na področju naravne in kulturne dediščine. Leta 2025 se inštitut sooča z možnostjo propada zaradi številnih – materialnih, etičnih in administrativnih – kriz, ki bi lahko prekinile njegovo nadaljnje delovanje. V razširjeni videoigri Struggles Beyond Repair se ob koncu navidez vsakdanjega delavnika znajdemo v osamelih in od zunanjosti izoliranih prostorih inštituta, popolnoma prilagojenih delovnim, raziskovalnim in razvojnim procesom, ki se v njih izvajajo. A med vohljanjem po datotekah in predalih se postopoma dokopljemo do zatohlega zaledja, v katerem ozračje nerešljivih problemov in nevzdržnih pogojev izčrpava tudi osrednji predmet raziskav, okoli katerega se je inštitut sploh vzpostavil: plesen Stachybotrys chartarum. Medtem ko so idejni in materialni temelji inštituta očitno načeti, organizacija lastnemu razkroju kljubuje z ritualističnim vzdrževanjem delovnih postopkov, nenehno usmerjenih k iskanju rešitev, ki bi odložile soočenje z razpadom. Kot spekulativna kondenzacija institucionalnih mehanizmov poznega kapitalizma na pragu grozeče podnebne prihodnosti inštitut deluje kot aparat, ki s potrebo po skrbi in upravljanju ohranja predvsem lasten obstoj. Med igranjem težko ubežimo slutnji, da smo tudi same_ postale_ del živih in obrobnih podpornih struktur, ki morajo delati dalje in proizvajati vtis nemotenega delovanja za utemeljitev inštituta tudi po izčrpanju njegovega poslanstva. Ključni odpor se tako oblikuje na molekularni ravni, ki prehaja med razpokami izčrpanega sistema, ko plesen, ki je bila nekoč predmet raziskav, dokončno uveljavi svoj model obstoja: trajnost kot počasno, a neizbežno vztrajanje razkroja … Maja Burja kurato

Airbeletrina, 23. december ― O sveže izdanih dnevniških zapisih Alojza Rebule iz let 1948–1954. Marsikdo je prepričan, da je Alojz Rebula (1924–2018) vrh stilskega izražanja dosegel v dnevniških zapisih, ki so začeli intenzivneje izhajati konec devetdesetih let preteklega stoletja. Tri tovrstne publikacije izpod avtorjevega peresa pa so med bralce in bralke prišli že desetletje ali dve prej. Dnevniški debi je avtor doživel leta 1971, ko je mariborska založba Obzorja izdala njegovo delo Gorje zelenemu drevesu, poldrugo desetletje kasneje pa sta v javnost prišli še zbirki Vrt bogov in Oblaki Michigana, dnevnika, ki se nanaša na specifično tematiko, in sicer na Rebulova potovanja po Kanadi in Združenih državah Amerike. Oblaki Michigana bi morali v knjižni obliki luč sveta ugledati že na polovici sedemdesetih, a kot piše avtor v uvodni besedi, je bilo tedaj »slovensko nebo še vznemirjeno od politične nevihte, ki jo je bil povzročil Kocbekov tržaški intervju«. Zato je na izid morala počakati še celo desetletje. V dnevniku Previsna leta, ki ga je leta 1996 izdala založba Mladika, avtor piše o času okrog izida posebne knjižice revije Zaliv in druge Kocbekove afere. V torek, 25. marca 1975, Rebula v dnevnik med drugim takole zabeleži: »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« »Pa pojdimo, sem si rekel, da vidim, kako misli Samoupravljanje opraviti z menoj, ko bom hotel čez mejo.« Štiri leta starejši dnevnik Ko proti jutru gre obravnava obdobje v času med letoma 1982 in 1985. V petek, 29. marca 1985, takole pravi: »Umrl slikar Chagall. Premalo racionalnosti za moj okus, preveč pravljičnosti. A koliko ga poznam?« Še starejše obdobje razkriva leta 2002 izdani dnevnik Iz partiture življenja, ki pretresa čas ob Titovi smrti. Takole Rebula zapiše 4. maja 1980: »Odšla je nedvomno enkratna politična nadarjenost, a obenem neznanska ambicija, mogočniški cinizem, kulturni primitivizem, grofovsko uživaštvo, planetarno nastopaštv