Airbeletrina, 16. maj ― Časi so taki: kot že tolikokrat v zgodovini se spet sprašujemo, ali se v svetu, kjer »človek velja toliko, kar plača« (Prešeren), sploh še splača biti dober. Ne samo to: ponovno se uveljavlja mnenje, da je biti dober sicer lepo, a naivno. Celo noro. Dobrota naj bi bila, kot svari že stari slovenski rek, sirota. Je torej dobro, da smo dobri? Od kod sploh ideja, da ni vedno dobro biti dober? Miselni eksperiment: bi odprli vrata svojega doma, če bi vam pozno ponoči na vrata potrkal neznanec in vas zaprosil za prenočišče? In če bi mu: bi mu odprli tudi, če bi vedeli, da je ta neznanec kaznjenec, ki je nedavno, po devetnajstih letih prisilnega dela, stopil iz zapora na prostost? Bi ga povabili, naj vstopi, če bi vedeli, da ga je teh devetnajst let pozverinilo? Da je po vsem prestanem začetek in konec vseh njegovih misli »mržnja do človeške postave; tista mržnja, ki /…/ se sprevrže v nedoločno ter nenehno in surovo željo po škodovanju komurkoli, kateremukoli živemu bitju.« (87) Bi? Časi so taki: kot že tolikokrat v zgodovini se spet sprašujemo, ali se v svetu, kjer »človek velja toliko, kar plača« (Prešeren), sploh še splača biti dober. Kaznjenec, o katerem pišem, je Jean Valjean, junak zgodovinskega romana Nesrečniki (1861) Victorja Hugoja. Ko so ga po devetnajstih letih izpustili iz zapora, je zaman trkal na vrata prenočišč; povsod so mu odrekli gostoljubje takoj, ko so izvedeli za njegovo preteklost. Verjetno se ne bi premislili niti, če bi vedeli, zaradi česa je bil poslan za rešetke: v mladosti je ukradel hlebec kruha! Za sedem sestradanih sestrinih otrok. Kar, kot poudari tudi pripovedovalec, v tistih časih ni bilo nič posebnega: »Neka angleška statistika ugotavlja, da je štirim tatvinam od petih neposredni vzrok lakota.« Pek ga zaloti, orožniki ga ujamejo, sodišče pa ga obsodi na pet let prisilnega dela. Toda to še ni vse: zaradi štirih poskusov pobega se zaporna kazen podaljša za štirinajst let. Devetnajst let, ki jih preživi v izjemno s