Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. julij ― Izhodišče umetniške prakse Borisa Beje je njegova osebna izkušnja soočenja z vsakdanjo stvarnostjo, pri čemer prepleta svoja intimna občutja z aktualnimi družbenopolitičnimi dogodki in fenomeni. Zanima ga, kako se družbene krize – denimo okoljska – odražajo v našem vsakdanjem življenju in kako vplivajo na spremembe družbenih vzorcev ter vedenje posameznika. Vsebinsko prehajanje med intimnim, družbenim in političnim poudarja tudi s formalno zasnovo svojih del, ki izhaja iz tradicije neoavantgarde in se kaže kot povezovanje različnih izraznih medijev, zlasti risbe, kolaža, fotografije, grafike, objektov in prostorskih instalacij. Vse našteto velja tudi za njegov večletni raziskovalni projekt z naslovom Album, v katerem reflektira soodvisnost človeka in narave. Projekt je zasnoval kot ambientalno postavitev, ki je sestavljena iz dveh vsebinsko povezanih sklopov: serije fotokolažev Hvala za rože (2021–2023) in novega cikla tekstilnih del, instalacij in vezenin, ki pomensko in oblikovno gradijo razširjeno pripoved. Razstavna sklopa povezuje motiv cvetličnega tihožitja, ki ima v likovni umetnosti dolgo zgodovino in pogosto nosi skrito sporočilo. Vendar Boris Beja v projektu ne izhaja iz simbolnega pomena cvetja, ampak motiv tihožitja interpretira na izviren način. Osnova fotografske serije Hvala za rože je namreč ritual obdarovanja s cvetjem, kjer je rez cvetličnega stebla predpogoj za nastanek družbene vezi. Cikel fotokolažev pravzaprav predstavlja nekakšen album obdarovanja žensk, družinskih članic, sorodnic, prijateljic in sodelavk, saj je šopke rezanega cvetja – preden jih je predal obdarovankam – dokumentiral v svojem delovnem okolju. V nadaljevanju ustvarjalnega procesa je iz fotografskih posnetkov, razrezanih na trakove, ustvaril kolažne preplete podob, ki imajo dvojni pomen: po eni strani zaznamujejo minevanje, po drugi strani »rojstvo« intimne vezi z obdarovanko. Obenem pa lahko v delih (posredno) sledimo avtorjevemu umetniškemu razvoju, saj v ozadju fotokolažev

Airbeletrina, 17. julij ― Nataša Živković, vsestranska umetnica, ki deluje kot performerka, avtorica, plesalka in pedagoginja, je v začetku maja v sklopu Praznika TRANSformacij (Zavod Maska in Mesto žensk) izvedla najbrž zadnjo izvedbo kultne predstave Sine, kar obeležuje tudi ta intervju. Svojevrstno pot v sodobnem plesu je oblikovala skozi sodelovanja s priznanimi koreografinjami, kot so Maja Delak, Mateja Bučar in Mala Kline itd., intenzivno pa se udejstvuje tudi na gledališki sceni, tako v neodvisni produkciji kot na institucionalnih odrih. V svojem bogatem žanrskem ustvarjanju oder razume kot radikalno prizorišče, ki nosi močan potencial za osebno ter družbeno transformacijo in emancipacijo. Foto: Osebni arhiv Nataša, tik po majski izvedbi Sineta ste izrazili izjemno navdušenje nad slovenskim prevodom knjige Testo džanki avtorja Paula B. Preciada in omenili, da se močno najdete v njegovem citatu »Nasilje me je vzpostavilo«. Naj to misel uporabiva kot izhodišče za v vašem delu ves čas prisotno preizpraševanje patriarhata: v kolikšni meri je ravno družbeno, sistemsko ali celo ponotranjeno nasilje tisto, ki formira vaše performersko telo in umetniški izraz? Gledališče, performans, ples – to so eni izmed ključnih načinov, kako se izražam. To so moji ventili, pa tudi orodja, ki mi omogočajo, da o svetu, ki me obkroža, dam neko izjavo, sporočilo. Če izhajam iz popolnoma bazične, osebne ravni: menim, da se kot subjekti zelo močno vzpostavljamo skozi upor. Vsi vemo, da psihoanalitična teorija pravi: »Ubij očeta.« O tem bi se dalo razpravljati, ampak skozi upor in nasprotovanje si med odraščanjem gradimo identiteto. Gradi se tudi naša pozornost do različnih vrst represij, ki nas obdajajo. Te omejitve in opresije lahko najdemo v družini kot prvi, izvorni celici življenjskega ekosistema, v katerega smo rojeni, nato pa še v vseh vzgojnih sistemih, ki marsikdaj uporabljajo problematične disciplinatorne prakse, ki naj bi vzgajale v dostojnost človeškega bitja. Zdaj bom zel