Airbeletrina, 28. avgust ― Tina Volarič, rojena leta 1980, po izobrazbi magistrica kulturne antropologije, se v svojem umetniškem ustvarjanju giblje med poezijo in ilustracijo. Leta 2013 je na Festivalu mlade literature Urška prejela nagrado uršljanka za najbolj perspektivno mlado književnico, naslednje leto pa je kot del nagrade izdala svoj pesniški prvenec Krožnice večglasnih tišin pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti. Leta 2025 je pri založbi Miš izdala svojo drugo pesniško zbirko Nekje notri je uho, ki je bila letos nominirana za Cankarjevo nagrado. Foto: Bostjan Pucelj Napisala je več avtorskih slikanic; za slikanico Črta, izdano pri založbi Miš leta 2021, je prejela znak kakovosti zlata hruška, priznana pa je bila tudi v mednarodnem prostoru, saj je bila vključena v zbirko slikanic brez besed Mednarodne zveze za mladinsko književnost na Lampedusi, naslednje leto pa je bila finalistka na tekmovanju Hiii Illustration Competition na Kitajskem v kategoriji otroških slikanic. Z ilustracijami je opremila obe pesniški zbirki, ilustrirala pa je tudi dela drugih otroških in mladinskih avtorjev, na primer Zgodbo o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi Frana Milčinskega – Ježka, ki je na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2010 prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo za otroke in mladino, pa tudi naslovnice revij, vodnike po muzejskih razstavah ter naslovnice zbirk Previharimo viharje in Naprej! zbirke Sophia. Že v prvi pesniški zbirki je Tina Volarič močno nakazala svoj pesniški jezik, ista nazorska in umetniška podlaga pa prehaja tudi v njeno ilustracijo. Estetika umetnosti Tine Volarič je formalno predvsem v minimalizmu in čistosti izraza, vsebinsko pa presega dualistično razlikovanje med naravo in človekom ter ju spretno spaja v enotno realnost skozi čustveni svet lirskega subjekta, na primer v pesmi Večerni sprehod v dveh delih: popek sveta je košček sadeža v njenem grlu. Pogoltnem slino, moj zadnji premik, preden postanem jablana. Z zadnjim premikom