Airbeletrina, 22. avgust ― Makedonski pesnik Nikola Madžirov (1973) velja za enega najbolj prepoznavnih in uveljavljenih imen sodobnega balkanskega prostora. Kot pesnik veliko potuje, med drugim je letošnji častni gost festivala Dnevi poezije in vina, v sklopu katerega je v prevodu Namite Subiotto izšel tudi izbor njegovih pesmi Šestilo časa (Beletrina, 2025). Potovati je začel, kot pravi, še preden je izvedel zgodbo lastnega imena – njegov priimek namreč pomeni »migranta« ali »osebo brez doma«, kar izhaja iz arabske besede muhajir (muadžir) –, teme doma, zapuščanja, korenin in spomina pa so tudi sicer ena izmed osrednjih osi njegove poezije. Zase pravi, da je »potomec beguncev in dedič začasnih domov«, zato sva se v pogovoru dotaknila ne samo njegove poetične govorice, temveč tudi razmišljanja o pomenu odraščanja in življenja na nikogaršnjem ozemlju ob tromeji ter vprašanja, kaj pomeni pripadati in oditi – in kako v jeziku ohranjati tisto, kar izgine. Fotografija: Thomas Kierok Naslov vaše pesniške zbirke Šestilo časa nakazuje na merjenje in kroženje. Kako pravzaprav doživljate čas – kot linearno črto, ki vodi naprej in jo lahko zelo jasno izmerimo, ali bolj kot krog, ki se nenehno vrača? »Linearni čas je kot kardiogram nekoga, ki umre. Na čas bi rad gledal kot na nepopoln in nedokončan krog, narisan s šestilom v tresoči se roki. V odprtosti tega kroga leži prag vseh vrnitev in spominov. Pred zadnjim dihom so vrata ponovnega rojstva.« V pesmi Odkrivanje ste zapisali čudovite verze: »Moj dom vsak dan / pod streho sveta skrivnostno se spreminja, / samo otroštvo je kot med, / ki v sebi ne dopušča tujih sledi.« Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kako se ga spominjate? »V zgodnjem otroštvu, še preden sem poznal črke in nepopolnost besed, sem v redkih trenutkih osame po stenah pisal z mamino rdečo šminko. Starši so morali vsako poletje prepleskati stene in me tako kaznovali z ustvarjalno tišino, belo kot sveže stene. Sliši se absurdno, ampak te stene so bile prvi palimpsest mo