Airbeletrina,
12. september
―
V drugem romanu Maje Haderlap Ženske v temi, ki ga je avtorica prav tako kot Angela pozabe napisala v nemščini in ki smo ga prav tako dobili v prevodu Štefana Vevarja, ob sklepu naletimo na motiv presunljivega srečanja med ostarelo koroško Slovenko Ani, eno od osrednjih v romanu, in naključno temnopolto žensko, ki na Dunaju, v Pratru, preživlja popoldan s svojim otrokom. Prizor se zdi pomembno izpostaviti, saj dobro povzame osrednjo temo romana in posredno pojasnjuje tudi njegov naslov.
Maja Haderlap je te dni slovenska avtorica v središču 40. mednarodnega literarnega festivala Vilenica. (Fotografija: Andraž Gombač)
Ani namreč v temnopolti neznanki prepozna sorodno dušo, domala samo sebe, vanjo po preprosti logiki projicira lastno zasužnjenost, lastno potlačenost, a v isti sapi v njej nemalo osupla prepozna svobodo, emancipiranost, izpolnjenost, žensko moč, ki njej sami ni bila dosegljiva in je tako tako zelo drugačna od moči mučenic, kakršne so sveta Magdalena, sveta Barbara, sveta Katarina, sveta Lucija ali sveta Agata, ki so ji večino življenja kot idoli naseljevale dušo:
»Ani je ta ženska povsem uročila. Njena skoraj črna koža, pokončna drža, resni, pozorni pogled, s katerim je merila otroka, suveren način, kako je sedela na klopi, vse to je Ani jemalo sapo. Preplavil jo je val občudovanja. Otrpnila je, a jo je vendar obšlo, da mora poskočiti in nekaj ukreniti, se vreči na kolena, vse naenkrat. Hip zatem jo je preplavila nežnost, ena sama nežnost, kakršne Ani še ni občutila ob pogledu na neznanega človeka. Najraje bi razširila roke in jih visoko iztegnila ali kar nekoga objela. Sveta Madona Čenstohovska, Mati božja, je šepetala, kaj se dogaja z mano? Potem pa jo je prevzelo globoko obžalovanje, da jo bo lepota, ki jo je ravno opazila, vsak trenutek zapustila.«
Ani v temnopolti neznanki prepozna sorodno dušo, domala samo sebe.
Trenutek prepoznanja je silovit in vse prej kot razumski, Ani preprosto začuti skupno usodo, vendar ob
