Airbeletrina, 8. julij ― Xavier Mas Craviotto (Navàs, Katalonija, 1996) je filolog in pisatelj. Štiri leta je poučeval katalonski jezik in kulturo na Univerzi v Bristolu v Združenem kraljestvu. Je soustanovitelj platforme »Com ho diria«, ki se ukvarja s katalonskim mladinskim slengom. Objavil je dva romana, zbirko kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Za prozo je dobil nagrado Documenta leta 2018, za poezijo pa nagrado Art Jove Salvador Iborra leta 2018 in nagrado Ausiàs March leta 2023. Izbor njegovih pesmi je prek angleščine prevedel Pino Pograjc, pregledala in lektorirala jih je prevajalka Veronika Rot. Foto: Fidan Nazim qizi/Pexels obdukcija     Kaj je ta smrtonosni strup, ki razjeda najboljše v nas in pušča le lupino? Ingmar Bergman morda je bilo ostro oko ptice sna, kar je gledalo v nas; morda je bilo vse to trpljenje, ki prehaja meje držav, ki živijo v krastah kože vsakega od nas; morda je bil pretanjen obris jedrske abulije, kar nas polni z utrujenostjo za skorjo našega mi; morda sva bila Ti in Jaz, ki sva razumela praznino, in jo pretvorila v oskrunjeno drevo v raju, v katerem sva gledala svoj padec; morda je bilo krožno božanje, ki ga odgrnem v umazanem zraku, ko se vržem v tvoja brezna; morda so bili zobje razpoke, ki nam z odprtimi usti izreče dobrodošlico v konec, ki ga poznamo že mnogo let; morda je bil žaltav znoj sveta, strukturna narkoza, žilna anestezija, pobožanstvena omotica; morda je bila želodčna Praznina tega žalostnega boga, ki se že nekaj časa dolgočasi in joče ruševine.       pokopališče   med najinimi besedami je zraslo pokopališče z visokimi zidovi in sivimi grobovi. smrtno ranjena ptica se je zatekla na najin grob pod naveličanost cipres. bilo je utrujeno nebo, ki nama je toplo sapo dahnilo po breznu najinih vratov. in še vedno je bilo tiho, a čutila sva žalost, in bilo je že pozno: senca kletke je brez sramu padla na zid najinih hrb