Knjižnica Slovenska Bistrica, 8. oktober ― »Če se zjutraj ne najdeš v ogledalu, se ne boš našel niti na Caminu.« V ponedeljek, 6. oktobra 2025, smo v prostorih Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica otvorili začetek nove sezone prireditev z literarnim večerom, na katerem je Tomaž Mihelič predstavil svojo knjigo 33 – to ni še ena knjiga o Caminu. Dogodek je vodila Anita Krizmanič, ki nas je s toplim in sproščenim pristopom popeljala skozi misli, doživetja in sporočila, ki jih Tomaž deli v svojem delu. Tomaž je 33 dni hodil po poteh Camina, na katerih je srečal številne romarje z vsega sveta. Kot pravi sam, jih prvič vidiš, pa imaš občutek, kot da jih poznaš že vse življenje. Na poti ne srečaš le ljudi iz različnih držav, ampak tudi iz povsem različnih socialnih okolij. Razlogi za romanje so prav tako raznoliki – od bolezni, smrti bližnjih, ločitev in strtih src do neuspelih poslovnih poti. Na poti se je njegova skupinica romarjev večala in manjšala, na koncu pa jih je ostala le dobra polovica. Za Tomaža je bil Camino »zelo poceni dopust«, saj vsak dan preživiš v drugem kraju – in ko te kakšen kraj prevzame, lahko tam ostaneš še en dan. Hodil je, kolikor je zmogel; navadno je zgodaj vstajal in se že v temi odpravil na pot, s čimer je premagal svoj otroški strah pred temo. Med potjo je doživel celo bližnje srečanje z medvedom. Na Caminu se, kot pravi, naučiš sprejemanja – tam nikomur ni treba ugajati, saj si preprosto to, kar si. Veliko je tudi kuhal in skrbel za svoje sopotnike. Zgodbe, zapisane v knjigi, so resnične, imena oseb pa izmišljena – le eno je pravo. Tomaž se hitro naveže na ljudi, zato še danes ohranja stik s svojo t. i. Camino družino. Sam zase pravi, da je bil med romanjem prava »pomična spovednica«, saj so se mu ljudje pogosto zaupali in z njim delili svoje življenjske zgodbe. Kot poudarja, ko nasloviš bolečino, zmanjšaš njeno ostrino. Na pot ni šel z namenom napisati knjige – ta odločitev je prišla šele kasneje, ko je po prehojeni poti odpotoval na Zanzibar, da bi si ozdravil

Airbeletrina, 8. oktober ― Prije nekoliko dana bili smo u Novoj Gorici. Prijatelj nas je odveo do Rafutskog parka, mjesta na samoj granici dviju država. Danas, ta granica skoro da je i nevidljiva, ili nije nevidljiva nego se doima poput prelijevanja boja na akvarelu, tako da se Slovenija postepeno pretapa u Italiju, ali nekad je, u ona vremena u kojima se rađala naša imaginacija, u Jugoslaviji, to bila granica svjetova, granica dva međusobno sukobljena načina života. Tada je zapušteni Rafutski park, i u njemu vila Rafut, u kojoj se nalazio Higijenski zavod, bio mjesto s kojim završava Jugoslavija. Gore je, iznad zavoda, još bio čuveni Franjevački samostan Kostanjevica, i u njemu Bourbonska grobnica, u kojemu leži pretposljednji francuski kralj Karlo X, s obitelji i jednim ministrom, i čeka čas uskrsnuća svojega, ali nas se, djecu svoga vremena, ipak mnogo više ticao Higijenski zavod. Vila Rafut (Foto: Miljenko Jergović) Prvo što sam vidio kada sam se našao pred ulazom u park bilo mi je poznato i blisko. Arhitektura ulazne porte, ti oblici i ornamenti, dio su moje ponešto komplicirane zavičajne slike svijeta. I naravno da sam osjetio neku posebnu dragost, kakvu, uostalom, osjećam i prema Antonu Laščaku, Lasciac Beyu, ili Laščak-begu, koji je tu, na ovome mjestu, u svom zavičaju, nesvjestan onog što će mu još donijeti život i što će mu u tom životu oduzeti velika povijest, odlučio sagraditi vilu. Anton Laščak rodio se u slovenskoj goriškoj obitelji, arhitekturu je studirao u Beču, ali je po svojoj kulturnoj i nacionalnoj pripadnosti bio Talijan i Furlan. Slovenski je, kažu, javno govorio, nije ga se sramio, ali Slovenac nije bio. Moj djed Franjo Rejc bio je desetogodišnjak u Tolminu kada je Laščak kupio posjed na Pristavi, na južnim obroncima Kostanjevice, da tu gradi vilu, s prostranim parkom, u kojoj će, kako je Laščak zamišljao kao ugledni pedesetogodišnjak, dočekivati starost. On će, Franjo Rejc, premda sličnog podrijetla kao Laščak, cijeloga života ostati uvjereni Slo

Airbeletrina, 8. oktober ― Pred nekaj dnevi smo se mudili v Novi Gorici. Prijatelj nas je odpeljal v Rafutski park, ki leži natanko na meji med državama. Danes je ta meja skorajda nevidna, oziroma ni nevidna, zdi se kakor prelivanje barv na akvarelu, in tako Slovenija postopoma prehaja v Italijo, nekoč pa, v Jugoslaviji, v časih, ko se je porajala naša domišljija, je to bila ločnica svetov, meja med nasprotujočima si načinoma življenja. Zapuščen Rafutski park in v njem vila Rafut, v kateri je domoval Higienski zavod, je bil takrat točka, kjer se je končala Jugoslavija. Na vrhu griča nad Zavodom stoji znameniti Frančiškanski samostan Kostanjevica z grobnico Burbonov, v kateri je pokopan predzadnji francoski kralj Karel X. z družino in enim od ministrov, in čaka na svoje vstajenje, ampak nas, otroke svojega časa, je vendarle dosti bolj zadeval Higienski zavod. Vila Rafut (Fotografija: Miljenko Jergović) Prva stvar, ki sem jo uzrl, ko sem se znašel pred vhodom v park, mi je bila znana in blizu. Arhitektura vhodnih vrat, vse tiste oblike in ornamenti, so del nekoliko zapletene podobe sveta mojega rojstnega kraja. In seveda sem začutil nekakšno posebno naklonjenost, kakršno navsezadnje občutim tudi do Antona Laščaka, Lasciac Beya oziroma Laščak bega, ki se je tukaj, na tem mestu, v svojem rodnem kraju, ne zavedajoč se, kaj vse mu bo še prineslo življenje in kaj mu bo v njem odvzela velika zgodovina, namenil zgraditi vilo. Anton Laščak se je rodil v slovenski goriški družini, študiral je arhitekturo na Dunaju, vendar je bil po kulturni in narodni pripadnosti Italijan in Furlan. Pravijo, da je javno govoril slovensko, jezika se ni sramoval, toda ni bil Slovenec. Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi, na južnih obronkih Kostanjevice, da bi tam postavil vilo s prostranim parkom, v kateri bo, kakor si je predstavljal kot ugleden petdesetletnik, pričakal starost. Franjo Rejc bo, čeprav podobnega izvora kakor Laščak, ostal vs