Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. julij ― V sodobnem svetu, ki ga poganja nepotešljiva logika potrošnje – imeti, nadgraditi, optimizirati – je posameznik vselej nagovorjen z obljubo osebne rasti. Ta obljuba pogosto ostaja zgolj navidezna, saj ne vodi v avtentično osebnostno transformacijo, temveč reproducira obstoječe vzorce subjektivizacije, utemeljene na učinkovitosti, tekmovalnosti in neprestanem samoupravljanju. V takšni družbeni konfiguraciji, preplavljeni z informacijami in podatki, se pomen izgublja v hrupu – svet se razrašča v smeri kvantitativne preobilnosti in semantične praznine. Ob sočasnih globalnih krizah – okoljski katastrofi, razkroju skupnosti, naraščajoči odtujenosti posameznika, izčrpavanju naravnih in človeških virov, pa tudi eroziji demokratičnih institucij, slabljenju človekovih pravic in kritične javne sfere – je prenasičenost z informacijami postala eden ključnih izzivov sodobnosti. Od konca 20. stoletja informacija ni več redka ali težko dostopna dobrina, temveč predstavlja vseprisoten element vsakdanjega življenja, ekonomije in družbenih interakcij. V tej novi informacijski paradigmi je posameznik izpostavljen nenehnemu toku novic, obvestil, vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev, ki prihajajo iz digitalnega ali fizičnega okolja. V tem kontekstu prenasičenost z informacijami razkriva dva med seboj povezana, a analitično ločljiva problema: kvantitativnega in kvalitativnega. Prvi se nanaša na neskladje med količino prejetih informacij in kognitivnimi zmožnostmi prejemnika; posledice se kažejo v upadu pozornosti, nepreudarni presoji, izgubi osredotočenosti ter zmanjšani produktivnosti. Kvalitativni problem pa izpostavlja erozijo pomena: informacije postajajo nepovezane, neverodostojne, redundantne in pogosto tudi instrumentalizirane. Gre za epistemološki premik, v katerem informacija izgublja svojo referencialno funkcijo – ne gre več za posredovanje znanja, temveč za proliferacijo znakov, ki ustvarjajo vtis smisla. Takšna transformacija ima globoke kognitivne in afektivne posledic

Airbeletrina, 18. julij ― Nedavno sem nekaj dni preživel v knjižnici Jagelonske univerze, kjer sem dokončal poljski prevod esejev Draga Jančarja, ki bodo kmalu izšli pod naslovom Archipelagi. Osobisty atlas pytań i przeżyć (Arhipelagi. Osebni atlas vprašanj in izkušenj) v založbi Mednarodnega kulturnega centra v Krakovu. V prostrani čitalnici sem iskal poljske prevode različnih citatov, ki jih je avtor nanizal v besedilu, in zapisoval njihove vire. Naslovnica poljske izdaje Jančarjevih esejev, ki so tik pred izidom. Izhod iz Črne vasi Jagelonska knjižnica je monumentalna stavba, zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja v funkcionalnem slogu, čeprav so že na prelomu 19. in 20. stoletja načrtovali njeno izgradnjo in namestitev tu, v takrat novejšem delu Krakova, v bližini velike travnate površine, imenovane Błonie, in ulice Oleandry, od koder je državnik in vojskovodja Józef Piłsudski leta 1914 odšel v boj proti Rusiji na čelu legij, ki jih je sam ustanovil – vse to se je vršilo še v časih, ko je Krakov pripadal kroni provinci Galiciji in Lodomeriji pod Avstro-Ogrsko. Takrat je bilo to oddaljeno predmestje Krakova na območju tako imenovane Črne vasi (Czarna Wieś), šele leta 1909 je bilo zaradi prizadevanj mestnega sveta in župana Juliusza Lea priključeno k tako imenovanemu Velikemu Krakovu, ki se je širil, in postal njegov XIV. Bezirk, četrt v V. mestnem okrožju Krowodrza. Jagelonska univerza – Collegium Novum (Fotografija: Nikodem Szczygłowski) Krakov je bil takrat drugo največje mesto v največji provinci Cislajtanije, takoj za glavnim mestom province Lvovom, in je doživljal precej intenziven kulturni razvoj, kar se je kazalo tudi v arhitekturi. V mestu je živelo veliko kulturnih delavcev: pesnikov, slikarjev, pisateljev, umetnikov, združenih pod splošnim imenom Młoda Polska (Mlada Poljska). Zelo so jih navdihovali dunajski kulturni tokovi, v uporabni umetnosti zlasti secesija, obenem so jim v glavah brbotale ideje o ponovni oživitvi veličine pol