Airbeletrina, 26. september ― Z Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom, pevcem novomeškega benda MRFY, sva se srečala na oblačno soboto, v Celjskem mladinskem centru, kjer so MRFY nekaj ur pozneje nastopili na FUL Festu. Festival za mlade, ki tu poteka že tradicionalno, jih je letos gostil drugič, in zvečer so, nič kaj presenetljivo in kljub deževju, na odru spet nažigali in navdušili. Gregor je prijeten, topel in sproščen sogovornik, ki s svojo širino, smislom za humor in odštekano karizmo zlahka ustvari občutek, da se pogovarjaš s prijateljem. MRFY je eden najprepoznavnejših bendov nove generacije slovenske glasbene scene, ki že več let piše zgodbo o uspehu, s prepoznavnim zvokom, šarmantnim nastopom in z iskreno odrsko energijo. Gregor Strasbergar – Štras kot frontman s svojo prezenco in vokalom bendu doda piko na i, med pogovorom pa sva se osredotočila predvsem na njegov proces pisanja besedil, vplive in želje. Gregor Strasbergar – Štras (Fotografija: Taja Hrovat) Pišeš besedila sam? Kakšen je tvoj proces, si bolj impulziven ali delaš več verzij, popravljaš, piliš? »Ja, besedila večinoma pišem jaz. To so zelo različni procesi, za vsak komad posebej. Nekateri nastanejo takoj, že v ‘jamu’, nekateri potrebujejo dve leti. Dejansko je pri vsakem komadu drugače, nekateri morajo biti sproščeni, drugi impulzivni. Pri nekaterih moram iti v neke ‘luknje’, pri drugih ne, to je zelo raznoliko ustvarjanje.« Se ti zdi, da obstaja razlika med pisanjem besedil za pesmi in pisanjem poezije? Si kdaj pisal tudi »klasično« poezijo? »Absolutno! Pisanje poezije je, vsaj meni, bolj sproščujoče, brez obvez, lahko bi rekli, da je manj nekih okvirjev. Pri besedilih za glasbo je pa tako, da ko zadeneš tisto pravo, ko se to zgodi, mi je večji užitek. Pri poeziji gre vse nekako bolj tekoče, medtem ko je pri glasbi več faktorjev. Stvari drugače zaživijo in tudi drugače se pokažejo znotraj komada. Kak tekst lahko na primer odlično deluje na papirju, ampak ko ga daš v komad, se ne obnese. Tudi m

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. september ― Tinkara Babić, Bad Artist & Iva Suhadolnik Gregorin, Lučka Centa, Jurij Hartman, Ana Janež, Žoel Kastelic, Rene Ketiš, Anja Kočar, Ana Kotar Škarjak, Laura Krajnc, Agate Lielpētere, Matej Mihevc, Hristijan Nashulovski, Hana Podvršič, Dunja Rahovsky Šuligoj, Olja Simčič Jerele, Katarina Snoj, Tajda Stiplovšek Jug, Januš Suša, Iza Štrumbelj Oblak, Lea Topolovec in Yana Deliyska, Lara Žagar Razstave umetniške produkcije mladih umetnic in umetnikov so se v zadnjem desetletju razmahnile in postale utečena praksa mnogih galerij, kulturnih centrov in festivalov. Če je bila prva razstava Premiera Centra sodobnih umetnosti leta 2008 v slovenskem prostoru ena redkih manifestacij, kjer so prostor za profesionalno predstavitev dobili umetniki in umetnice, ki so šele zaključevali umetniške študije in vstopali na umetnostno prizorišče, je danes le ena od mnogih, ki so si po kuratorskih pristopih in obsegu zelo različne. Njeno kontinuiteto in prepoznavnost kljub temu vidimo kot pomemben prispevek sledenju sodobnim umetniškim praksam pri nas. Skupinska razstava, ki jo pripravimo na podlagi izbora umetnic in umetnikov, prijavljenih na odprti poziv, je eden od pogledov na razvoj sodobne vizualne ustvarjalnosti in na potenciale, ki jih prinaša. Hkrati je simptomatska sled rezultatov akademskih študijskih okolij ter sistemov, ki se vzpostavljajo (ali se ne) znotraj umetnostnega polja. Razstava nam prikaže aktualne pristope k obravnavi umetniških medijev – ti seveda segajo tudi preko dolgo uveljavljenih likovnih praks – in skuša povezati tako tiste umetnice in umetnike, ki so že razvili prepoznaven umetniški jezik kot tiste, ki svoje prakse razvijajo ob koncu študija na akademijah. Obraz daje novim generacijam ustvarjalk in ustvarjalcev ter obenem decentralizira možnost za njihove predstavitve v slovenskem prostoru. Letos na trienalu Premiera predstavljamo kar 21 umetniških del, ki jih je pripravilo 24 umetnikov in umetnic. Razvejano polje sodobne ustvarjalnosti, ki postavlja nove izziv