Airbeletrina,
25. julij
―
Če v Sloveniji v običajni skupnosti na vprašanje, kakšne knjige bereš, odgovoriš »predvsem fantazijske«, najprej začutiš nelagodje sogovornika, ki mu je skoraj žal, da te je karkoli vprašal, nato pa obvezno sledi podvprašanje: »A Harryja Potterja pa to?«
Ne. Oziroma, bolj »pa to« kot Potterja. Fantazija ali fantastika je širok žanr z ogromno podžanri, in v tem sklopu so kilometri knjig in knjižnih serij, k sreči tudi že marsikatera prevedena v slovenščino, ki niso za otroke in ki niso Harry Potter. Ampak vseeno berem tudi fantazijske knjige za otroke.
Pa začnimo na začetku: kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo. Pa tudi pravljice na kasetah so pomagale.
Fotografija: osebni arhiv
Velikokrat me vprašajo, kdaj najdem čas za branje. A imam vedno pripravljen odgovor: 15 minut pred spanjem. Ko se hiša umiri in zvoki potihnejo, prižgeš svojo bralno lučko, sežeš na s knjigami obložene poličke in izbereš, v kateri svet se boš potopil danes. S tem si ustvariš rutino in, seveda, saj med bralci že vemo, da je v resnici drugače – nikoli ne ostane samo pri 15 minutah. Če te je našla prava knjiga, traja vsaj pol ure, včasih uro, neredko tudi »do konca knjige« in prav rado se zgodi, da zaslišiš jutranje ptičje petje, ko knjigo zadovoljno zapreš.
Kje se bralec sploh začne? Ob knjižnih policah, kjer so nižje spodaj slikanice, višje gor enciklopedije in slovarji, vmes pa vse ostalo. In ob starših bralcih in starih starših z isto strastjo.
Seveda te mora prava knjiga najti. To se je zgodilo meni in to sem opazila tudi pri svojih otrocih. V življenju bralca enkrat pride prelomna knjiga, s katero užije popolno doživetje in čustveni vrtiljak, tako da želi takoj za njo najti še kakšno, ki ga bo podobno nasitila.
Nekoč sem nekoga slišala reči: »Zakaj bi bral?! Pisateljev je veliko in napišejo veliko k