Airbeletrina, 17. avgust ― »Simfonija mora biti kot svet. Vsebovati mora vse,« je zapisal Gustav Mahler, katerega besede se z zanesljivostjo najdejo na vsakem koncertnem listu prav zato, ker zares dobro opišejo njegov projekt, v katerem je predstavljen višek romantične tradicije. Značilno je, da se Mahler pri tem poslužuje najrazličnejših žanrskih in izraznih sredstev, ki so mu bila na razpolago, poleg tega pa se opevani skladatelj za dosego svojega cilja navadno zanese na izredno velike orkestre, s katerimi proizvaja eklektične barve in, ko je potrebno, zares monumentalen zvok. Na koncertu v okviru 74. Festivala Ljubljana »Mahler v Ljubljani: Titan« 11. 8. pa so ta celotni svet poskusili zaobjeti v raznih priredbah za komorni ansambel. To je seveda zelo zahtevna in nekoliko nehvaležna naloga. Na srečo je bila nekoliko olajšana z nastopajočimi vrhunskimi glasbeniki Ensemble Dissonance, baritonom Domnom Križajem, izkušenim interpretom Mahlerja, ter dirigentom Urošem Lajovicem in s skrbno izbranim programom. Slednji nam je celovito predstavil skladateljevo Simfonijo št. 1 iz vseh zornih kotov: program se je začel z izločenim drugim stavkom simfonije, ki ga danes poznamo pod samostojnim naslovom Blumine, pred samo Simfonijo pa smo slišali še skladateljev cikel samospevov Vandrovčeve pesmi, ki je nastajal v istem obdobju kot simfonija ter v njej pustil svoje sledi v obliki citatov. Foto: Darja Štravs Tisu Prav cikel samospevov se je izkazal kot eden izmed vrhuncev večera. Priredba za komorni ansambel flavte, klarineta, klavirja, harmonija (na koncertu zamenjanega s harmoniko), tolkal in solističnih godal s strani Arnolda Schönberga ni prav nič omejevala dosežene izrazne intenzivnosti. Viški so bili zares monumentalni, ob spremljavi glasu pa je Mahlerjev iznajdljivi kontrapunkt (uporaba več melodij hkrati) prišel s komorno zasedbo toliko bolj do izraza. Predvsem pa je izstopala interpretacija solista Domna Križaja. S svojim glasom je bil sposoben napolniti ce