Airbeletrina, 3. september ― Janja Klasinc (1955) je bila po diplomi iz novinarstva najprej novinarka na slovenski televiziji, nato politična komentatorka Dela in zatem odgovorna urednica Jane. Potem je prišla ponudba, ki je ni mogla zavrniti. Postala je dolgoletna dopisnica iz Beograda, sprva za časnik Delo in kasneje za slovensko televizijo. Tja je odšla leta 1988 v času vzpona populistične srbske politike, razmaha nacionalizmov, nemirne razgradnje Jugoslavije, neizbežnega izstopa Slovenije ter njene osamosvojitve. V času razpada nekdanje države in na začetku krvavih vojn na Balkanu je bila tam, na oni strani meje, v Srbiji, odrezana od domovine, saj so bile s Slovenijo pretrgane vse komunikacijske povezave. Domov se je vrnila kot odlična poznavalka Balkana in njegovih zapletenih zakulisnih razmer. Postala je urednica notranje politike in nato odgovorna urednica v časniku Republika. Po njegovi ukinitvi je novinarstvo zapustila ter se zaposlila v državni upravi na področju evropskih zadev in zunanje politike. Dva mandata je bila poslanka in predsednica odbora za zunanjo politiko. Zatem je na zunanjem ministrstvu do upokojitve analizirala razmere na Zahodnem Balkanu. Po upokojitvi se je vrnila v novinarstvo kot komentatorka. Avtobiografija z naslovom Enkrat novinarka, vedno novinarka je njen knjižni prvenec, ki je nedavno izšel pri založbi Sanje. V njem se spominja znanih novinarjev, politikov in umetnikov, ki so pomembno, v dobrem in v slabem, zaznamovali njeno življenjsko pot. Med njimi so Milan Kučan, Janez Drnovšek, legendarna novinarka CNN Christiane Amanpour, nekdanji predsednik Srbije in vojni zločinec Slobodan Milošević, v atentatu ubiti nekdanji srbski predsednik vlade Zoran Đinđić, Borut Pahor, Janez Janša, Igor Bavčar, Zoran Janković in številni drugi, med njimi Zdravko Čolić in Momčilo Bajagić – Bajaga. Njena pričevanja so dragoceni dokumenti časa. Je odločna, odprta in neposredna, ne varčuje z besedami in ne leporeči. Zmožna je pogledati večplastno, z različn