Airbeletrina, 26. avgust ― Videli smo jih, lačne, in govorili nemoteno dalje o zdravi prehrani. Niso bili naš problem, le da nismo ne mogli gledati, kako so iz dneva v dan, iz ure v uro, njihovi otroci postajali prepereli kot papir. Govorili smo glasneje, ne, niso bili naša težava, izmenjevali smo si recepte za specialitete, obiskovali kuharske tečaje in godrnjali nad visokimi cenami tune in tartufov. Nekatere od lačnih smo poznali po imenu, ali pa smo poznali nekoga, čigar sorodniki so stradali, ali pa smo poznali nekoga, ki je poznal nekoga, ki je kljub našemu solidnemu standardu prehranjevanja, kljub dejstvu, da se nas njihova stiska ne tiče, dovolil povzdigniti glas, protestirati, celo pljuniti v tolsto lice sveta in zahtevati hrane tudi zanje, ki so, iz dneva v dan, iz ure v uro, postajali skeleti pred našimi očmi, medtem ko smo mi, naveličano, kajti poznali smo njen trpek priokus in nenazadnje ni bila naša stvar, prebavljali številko 43 ali 128 ali 17 ali 99 umrlih od lakote v zadnjih 24 urah. Ne, ni nam jih bilo dano prezreti, čeprav niso bili naše številke, nismo mi zakuhali njihovih stisk, jih ne seštevali, kvečjemu nam je bila vsiljena teža neznosnih prizorov, hudo obremenilnih za nemoteno prebavo, in zdrav apetit vseh nas demokratičnih in miroljubnih ljudi. Zakaj smo jih morali gledati? Nihče od nas ni zares vedel. Ob pogledu nanje smo še bolj povzdignili glas, vpili drug drugemu, vse bolj gluhi, kaj pravi, kako poimenovati zadnje kuharske trende in kam po najboljše tradicionalne jedi? A jih nismo mogli nehati gledati. Videli smo jih tudi, ko smo pogledali v jušnike, ko smo napol priprtih oči mleli pečenje ali ko smo zaprtih oči okušali najbolj delikatne sladice. Bili so nam vse bolj tuji in vse bolj nadležni, čeprav niso bili nikdar naša skrb, kvečjemu naša nadloga. Njihovi kuharji so kuhali lakoto, njihove matere so začinjale stradanje, njihovi očetje so praznih rok prinašali smrt iz njihovih trgovin, ki jih več ni bilo, in njihovih vrtov, ki jih več ni bilo, in njihovih mest,