Sodobnost,
27. junij
―
Linn Skåber
Starost in radost
Pravzaprav ti moram nekaj povedati
Dvakrat na dan teče. Zjutraj in zvečer. V adidaskah in s tekaškimi očmi. Ista hitrost, ista obupanost. Od ponedeljka do ponedeljka.
Leif (80) stoji ob steni hiše z očali na nosu in v mehki popoldanski svetlobi ščipa suhe vrtnice z grmička, ko vidi arhitekta (42) oziroma Pettra Berga, kot mu je v resnici ime, kako pridrvi skozi vrata sosednje hiše. Dvakrat na isti dan. Ista hitrost, ista obupanost.
Vljuden je in s tem sosedom ni nič narobe, s tem Pettrom. Pomaha Leifu čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Saj ne bo dolgo zdoma, to niso dolgi teki, Leif to ve.
Petter mora samo narediti krog okoli jezera, potem se pa vrne in gre nazaj v hišo, k ženi Vibeke, ki gotovo leži na kavču v dnevni sobi ali v spalnici, to se mogoče malo spreminja, prav to se gotovo lahko malo spremeni, ampak drugače je pa kar prepričan, da je v dnevni sobi, ko se Petter vrne, je vsakokrat vse enako, kot ko je odšel.
Tam notri najbrž prah mirno visi v zraku, iz dneva pred hišo prihajajo črte svetlobe, kadar sije sonce, tam notri nikoli ne moreš vedeti, tam notri so vsi dnevi enaki, temni, razpršeni, nepregledno nešteti, in čeprav dnevi minevajo in poletni večeri stojijo pri miru in minute drvijo mimo, je tako, kot da dnevi nikoli ne ostanejo tam, samo na hitro se oglasijo, pogledajo, kako hudo je, in odidejo, kakor hitro morejo.
Edino, kar lahko Petter z gotovostjo reče, je, da je jutro, če teče okoli jezera, ko sonce vzhaja, in da lahko diha, če teče okoli jezera, kadar je večer.
To ni tek, to je Pettrova edina možnost, da preživi, si misli Leif. Tudi sam je nekoč dvakrat na dan tekel okoli istega jezera. Ista hitrost, ista obupanost. Adidaske in tekaške oči.
Spominja se je tudi vesele, Randi, seveda se je. Nekajkrat v življenju je menda bila tudi vesela? Spominja se je na plaži pri vikendu v Kragerøju, na primer, v pikastem bikiniju in s šalom, ovitim okoli glave na tak zabaven način,