Airbeletrina, 13. oktober ― László Krasznahorkai, »poet« svetovnega formata, letošnji Nobelov nagrajenec za književnost, se je kot scenarist zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Njegova melanholično in apokaliptično obarvana poetika bralca z neverjetno lahkostjo potegne v najgloblje labirinte človekovega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo svoje like vpenja v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. V tem do skrajnega roba prikazanem miljeju so ljudje vpeti in ujeti v večno igro prilaščanja in izrabljanja, v imperativ vladanja in ponižanja tudi v »najgloblji« človeški intimi. S prefinjenim občutkom za življenjske detajle, s tenkočutno analizo plasti človeškega vedenja, s spuščanjem v globino človeške duše je Krasznahorkai sposoben svoja dela držati v nenehnem gibanju. Njegovi romani bralca pritegnejo v dialog estetske komunikacije, v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razklenejo za razumevajočo prisvojitev, in v (ne)resničnem tekstualnem svetu ga akt ali dejanje branja tako spremeni, da zahvaljujoč pisateljevim čudovitim knjigam ‒ ki nam v določenih segmentih služijo kot optična naprava ‒ beremo svoje lastno življenje. Jutka Rudaš in László Krasznahorkai med pogovorom na večeru festivala Literature sveta – Fabula 18. marca 2023 v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani (Fotografija: Andraž Gombač) Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oziroma posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi.  Krasznahorkaijeva poetika je estetsko visoko artikulirana, čutno nabita ter intelektualno prenikava. V Krasznahorkaijem tekstualnem svetu najdemo množico, ki je izgubila smisel, ujeta je v bivanju, iz katerega ne vidi izhoda, ljudje čakajo na odrešeni