Airbeletrina, 18. april ― Leta 1917 je Ivan Cankar v povestici Peter Klepec opozoril na nenavadno lastnost Petra Klepca, slovenskega ljudskega junaka, ki ga vsi poznamo predvsem po »čeznaturni moči«, s katero je lahko »izruval tepko s koreninami, kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi«. Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«. »In potem? Potem – nič! –« resignirano ugotavlja Cankar, »izgubi se v meglo brez sledu in glasu.« Ničesar ne vemo o tem, kaj je počel s to svojo silno močjo: »ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje, povračal jim, kakor so mu bili dajali; ali je morda zakraljeval deželam naokoli, vojskoval se in premagal ošabne sovražnike po vsem prostranem svetu, kakor sam kralj Matjaž. Prav nič takega ne vemo.« Vemo le, da je nato »živel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil pač vajen; zvesto je ubogal gospodarja in gonil njegovo govedo na pašo.« Ali po tem, kako je obračunal s »tovariši pastirji«, ki so ga hoteli pretepsti, »ker je bil noč prespal na paši«. Klepec je »zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil oba visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla«. Cankarjeva inačica Petra Klepca opozarja na prikriti del, ki se – tak je namig – razodeva tudi v slovenskem narodnem značaju: tudi če bi Slovencu, ki ga simbolizira Klepec, »dobrotljivi Bog« dodelil »kar svojo neskončno oblast, bi /…/ ne vedel, kaj bi z njo počel; še v napoto bi mu morda bila.« Raje bi še naprej »po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja.« Naša hlapčevska miselnost nam preprečuje, tako Cankar, da bi lahko zaživeli pokončno, tudi če bi bili izpolnjeni vsi pogoji za to, ne samo nujni. Idejo je sicer izpilil že v drami Hlapci, kjer jo je ubesedil v verjetno najbolj znanem citatu slovenske književnosti: »Hlapci! Za hlapce rojeni,