Airbeletrina, 6. julij ― Mitološki, pravljični in literarni junaki se že od začetka pripovedovanja zgodb podajajo v gozdove. V njih najdejo zatočišče, spet drugič preizkušnje in nevarnosti; tam srečajo pomočnike ali pa se ujamejo v past antagonistov. Gozd lahko človeka sprejme ali pa izvrže, lahko ga okrepi ali porazi. Je prostor iniciacije, tudi prostor odmika, duševnega iskanja, mistike in prividov. Je živ in skrivnosten, poln nasprotij. Tudi slovenska literatura je polna gozdov, pa ne samo tista, ki govori o partizanih in NOB. Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona. Preteklo leto pa je postreglo s kar dvema romanoma, ki skušata preseči klasično reprezentacijo gozda bodisi kot simbola bodisi kot zgolj dogajalne kulise. Poleg romana Dete iz gozda Sergeja Curanovića, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju, je to še roman Kresničevje Ajde Bračič, ki sta se oba umestila med deseterico nominiranih del za nagrado kresnik. Gozd torej navdihuje na vedno nove načine in morda je razlog za to tudi v tem, da ga začenjamo bolje spoznavati in razumeti z znanstvenega vidika. Gozd ni le vir dobrin za človeka, temveč samostojen organizem, ekosistem s svojevrstno inteligenco, spleteno iz micelijskih mrež. Ne vem, ali bodo znanstveniki kdaj znali pokazati, kako mislijo drevesa in kaj zaposluje njihova drevesna premišljevanja, gotovo pa je, da je literatura izvrsten poligon za tovrstna ugibanja. Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona. Dete iz gozda je prvi roman Sergeja Curanovića, pravnika, prevajalca in pisatelja, ki smo ga lahko spoznali že z zbirko kratkih zgodb Plavalec, za katero je leta 2020 prejel nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratke proze. Zgodba romana je zaradi svoje strukture precej zagonetna. Odvija se na več časovnih ravneh, bralke in bralci pa