Novice

aktualno

Tomo Umer: Vzgojitelji umetne inteligence

Tomo Umer: Vzgojitelji umetne inteligence

Sodobnost, 28. april ― Tomo Umer Vzgojitelji umetne inteligence   Trije različni superračunalniki, ki se združijo in pokončajo človeštvo ter ohranijo le peščico ljudi za mučenje. Umetna inteligenca, ki prevzame nadzor nad vsemi živimi bitji kot paničen poskus ohranjanja življenja po padcu meteorita. Ubijalski roboti, ki v vojni pomorijo celo človeško vrsto. Ali pa roboti, ki ljudi zapakirajo in uporabljajo kot baterije, medtem ko ti živijo v simulaciji. Kaj pa roboti, ki so videti kot ljudje, se pomešajo mednje in jih masovno pobijejo? Ne glede na to, ali govorimo o video igrah, filmih ali knjigah, je umetna inteligenca pogosto povezana z apokaliptičnimi ali distopičnimi scenariji, v katerih smo z lahkoto pogubljeni. To je sicer smiselno za zgodbe, saj bi bile pripovedi, v katerih uspešno rešimo tegobe vsega človeštva, dolgočasne. Tako so nam umetniki in umetnice skozi desetletja burili domišljijo z negativnimi predsodki in opozorili: ko bomo ljudje razvili prepametno umetno inteligenco, bo z nami konec. Pojem umetne inteligence se v praksi uporablja že desetletja. Od prvih programov, ki so uspeli premagati ljudi v šahu, pa do algoritmov, ki priporočajo naslednjo skladbo ali film, ki nam bo všeč. Začelo se je s čisto preprostimi algoritmi in programi, na primer takimi, ki uspejo prepoznati, ali je možno točke v ravnini povezati v črto. Taki algoritmi so logični in jih je mogoče enostavno razložiti. Enačbe premice se naučimo že v šoli in je zlahka razumljiva. Izračunamo naklon ter odstopanje, ki nam pove, kako premica zgleda. Če res želimo, jo lahko tudi ročno izrišemo na milimetrskem papirju. Vsekakor sta vizualen prikaz in razlaga enostavna. Pozneje smo razvili kompleksnejše algoritme, ki ponazarjajo zapletene krivulje in sisteme, a princip ostaja isti: če poznamo enačbo, točno vemo, kaj je algoritem predvidel in kako (in lahko to tudi izrišemo). Takim vrstam algoritmov – pa ne samo za risanje krivulj – se reče strojno učenje in že sodijo pod okrilje umetne inteligence
Aleš Šteger: »Na koncu ostane duša.« V slovo Alojzu Ihanu

Aleš Šteger: »Na koncu ostane duša.« V slovo Alojzu Ihanu

Sodobnost, 28. april ― Aleš Šteger »Na koncu ostane duša.« V slovo Alojzu Ihanu     Alojz Ihan, rojen 23. 7. 1961 v Ljubljani, študent petega letnika medicine. Od dosedanjih 25 let življenja je 7 let prespal, 5 let se je šel otroške igre, 2 leti in pol je presedel oziroma prestal v šolah, 2 leti je porabil za učenje in študiranje, 1 leto za pot v šolo in nazaj, 1 leto za zajtrke, malice, kosila in večerje. 2 leti je gledal televizijo, kinopredstave, poslušal plošče. 1 leto bral knjige, največ pustolovske, 6 mesecev je treniral in igral rokomet, 1 leto je potoval, hodil v planine, gobaril, pol leta je pomival posodo, okna, iztovarjal kamione in se loteval podobnih priložnostnih del. Pol leta je eksperimentiral v raznih laboratorijih. 1 leto je na Kosovu služil domovini kot topničar. Poleg tega piše. Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno …   Dragi pesnik, dragi Lojze!   To so stavki, ki si jih napisal kot opis samega sebe na zavih svoje prve pesniške zbirke Srebrnik leta 1986, pred natanko štiridesetimi leti. Zelo nenavaden zapis je to, izjemno odkrit, igriv, hkrati na videz objektiven, že kar statističen in obenem tak, ki za tehtanjem neizpodbitnih resnic odstira nebogljenost človeka, ironijo stvarstva in stvariteljstva. Še posebej zastanem pri zadnjih dveh stavkih: »Kadar vse natančno premisli in preračuna, se mu vedno zazdi, da pri vsem tem pisanje nima kaj iskati. Pa vseeno …« Ta vseeno s tropičjem še danes zbode v oči. Če komu, namreč tebi, dragi Lojze, ni bilo vseeno. In morda je bila prav ta tvoja izjemno neposredna in nepopačena prizadetost, vživetost v življenje in njegove silnice, v situacije in paradokse ta, ki je že v Jugoslaviji očarala bralce in kritike tvoje poezije. Večina pesnikov sledi nekemu notranjemu razvoju, gre skozi vrsto metamorfoz pisanja. Tebe pa so Bogovi ali Muze ali kaj tretjega poslali med nas kot scela narejenega in dovršenega ustvarjalca, ki je od s
Miklavž Komelj: Andrej Medved, učitelj nepovratne misli

Miklavž Komelj: Andrej Medved, učitelj nepovratne misli

Sodobnost, 28. april ― Miklavž Komelj Andrej Medved, učitelj nepovratne misli     Nekaj dni po smrti Andreja Medveda se je začela brutalna neizzvana agresija na Iran, deželo, katere duhovnost je Henry Corbin nekoč povezal z besedami »duhovno telo in nebeška zemlja«. Zakaj sem Andreja Medveda sam pri sebi tako tesno povezoval s to deželo? Najbrž zaradi Tomaža Šalamuna, ki je nekoč dejal, da bi morali, če bi hoteli najti takega mistika, kot je on, iti nazaj do Perzije 13. stoletja. Na kaj je mislil? Najbrž je prepoznal neko resonanco med poezijo Andreja Medveda in mistično poezijo perzijskih pesnikov. Ne bi mogli govoriti o podobnosti, pa vendar si predstavljam, kaj je imel v mislih. To, kako se kot učinek gostega, »arabesknega« tkanja ekstatičnih podob vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi podobami, kako se kot učinek besednih labirintov vzpostavi nekaj, kar je pred vsemi besedami. Medvedova poezija je do skrajnosti lirska, ampak obenem je tudi pripovedovanje; stkana je iz samih mikropripovedi, pogosto mikropravljic. Medved mi je nekoč pripovedoval, da je do svojega sedemnajstega leta bral samo pravljice. Nato je odkril Joyceov Finnegan’s Wake. Če vzamemo v roke eno od njegovih številnih pesniških knjig, Razlagalec sanj, že naslov zveni kot naslov knjige kakšnega sufijskega pesnika. Ko pa knjigo odpremo, zagledamo prvi verz: »Beseda, ki se zlomi v usta[.]« Neposredna povezava besede s telesom je nekaj, kar je bistveno tako za Medvedovo poezijo kot za njegovo mišljenje. Ta povezava pa se ne zgodi tako, da bi se beseda utelesila; beseda se s telesom poveže preko lastnega zloma. Beseda se zlomi – in s tem ustvari resonančno praznino v telesu. Usta so zlomljena beseda. Ta zlom besedi podari telesnost – ampak ta telesnost je praznina v telesu. Beseda se zlomi, ampak ta zlom ni nekaj, kar bi ji bilo zunanje; zlomi se, da sploh lahko vznikne. Zlom besede je posledica skrajnih napetosti v sami besedi. To je tisto, kar lahko doživimo kot mistično. Da se to zgodi, ni treb
Igor Saksida: Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta?

Igor Saksida: Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta?

Sodobnost, 28. april ― dr. Igor Saksida  Se umetniškost in vzgojnost izključujeta ali povezujeta? Razmišljanje o(b) knjigi Zgodba o Pipetu lisjaku Jane Bauer     Pred več kot petdesetimi leti je v drugi številki revije Otrok in knjiga Alenka Glazer razmišljala o razvoju in temeljnih potezah mladinske književnosti, in sicer v prispevku K  vrednotenju mladinske književnosti[1], v katerem je predstavljen premik od vzgojnosti k umetniškosti pisanja za specifičnega (tj. mladega) bralca, ki ga avtorica povezuje z navezavo tovrstnega kakovostnega pisanja na izročilo ljudskega slovstva. Pri tem posebej izpostavlja Levstikove Otročje igre v pesencah (Vrtec, 1880), hkrati pa v članku na ozadju zavzemanja za kakovost mladinske književnosti poudarja še enovitost mladinskega in nemladinskega opusa pri posameznih avtorjih ter možnost, da se raziskave mladinske književnosti usmerjajo prav v povezavo med obema naslovniškima zvrstema; mladinski del celovitega opusa namreč lahko nagovori tudi odraslega bralca. V isti številki je bil objavljen tudi eden ključnih esejev na področju interpretacije in vrednotenja mladinske književnosti, Grafenauerjevo besedilo Igra v pesništvu za otroke[2], ki osvetljuje razvoj in značilnosti mladinske književnosti na Slovenskem, čeprav se osredotoča na poezijo. Niko Grafenauer kot temelj kakovostne ustvarjalnosti za mladega bralca izpostavlja igro kot naravnanost odraslega k otroškemu svetu, kar se bistveno razlikuje od utilitaristične vzgojnosti, značilne za starejšo mladinsko književnost.  Igrivo upesnjevanje otroškega sveta se po Grafenauerjevem mnenju vzpostavi v Levstikovem ciklu otroških pesmi: »Otroška pesem kot sproščena domišljijska igra, katere poglavitni namen je, da otrok uživa v njej in jo sprejema kot del svojega domišljijskega sveta, se je zato v slovenskem mladinskem slovstvu v resnici uveljavila šele v Otročjih igrah v pesencah.«[3] Ob poudarjanju igre kot osrednje značilnosti kakovostne poezije, ki igro vključuje kot temo in način obliko
Mathias Rambaud: Ozon pesmi. Ob izidu francoskega prevoda Kosovelovih Integralov

Mathias Rambaud: Ozon pesmi. Ob izidu francoskega prevoda Kosovelovih Integralov

Sodobnost, 28. april ― Mathias Rambaud   Ozon pesmi Ob izidu francoskega prevoda Kosovelovih Integralov   Profesorju Janezu Vrečku v znak spoštovanja in hvaležnosti.   »Relativnost dela svet lep in človeško delo veliko.« S. Kosovel   Če je res, kot je sam Kosovel zapisal, da »fakti preganjajo umetnost«, priznajmo, da so nujen predpogoj za kritiko, in začnimo z njimi. Srečko Kosovel, sin učitelja in družabnice, najmlajši od petih otrok, se je rodil 18. marca 1904 v Sežani. Po premestitvi očeta se je družina preselila v Tomaj, prav tako na Primorskem. Kot rojen v regiji, ki je bila najprej pod cesarsko, nato pa pod fašistično okupacijo – saj so Slovenci na Primorskem, komaj osvobojeni tisočletnega germanskega zatiranja, doživeli italijansko represijo Mussolinijeve vlade –, je Kosovel postal eden tistih pisateljev manjšinskih narodov srednje Evrope, ki jim narod dolguje preživetje svoje nacije in prenos svoje kulture prek literarne rabe svojega jezika. Leta 1916 so starši mladega Srečka poslali v Ljubljano, kjer je začel obiskovati drugi razred gimnazije. Sramežljivi šolar, ki mu je bilo težko v internatu in  v samoti velikega vlažnega in sivega mesta, je našel zatočišče v literaturi; kmalu je začel pisati, spodbujali so ga tudi njegovi učitelji. Eno njegovih prvih objavljenih besedil je bil pogrebni govor za prijatelja Branka Jegliča, ki je umrl pri komaj sedemnajstih letih. V zadnjem letu gimnazije je Srečko ustanovil revijo Lepa Vida, ki pa je kmalu propadla in mu prinesila dolgove, ki so še poslabšali njegovo že tako izrazito revščino. Leta 1922 se je proti očetovi volji (ta je želel, da bi postal gozdarski inženir) vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral romanske književnosti in jezike, slavistiko, filozofijo in umetnostno zgodovino. V ozračju slovenskega intelektualnega preporoda se je pridružil novim literarnim krogom, se seznanil z avantgardnimi gibanji in sodeloval pri različnih revijah. Kot urednik je zavrnil veliko več člankov, kot
Leena Krohn: Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Leena Krohn: Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Sodobnost, 28. april ― Leena Krohn Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi   Varuhi in varovani   Stanovalci hiši pravijo hotel Sapiens, ampak seveda to ni noben hotel. Nekoč – tega je gotovo že dolgo – je bila to javna zgradba, čeprav nihče ne ve zagotovo, v kakšne namene so jo uporabljali. Nekateri so slišali praviti, da so bili v njej prostori občinske uprave, drugi so prepričani, da je bila v njej klinika za pljučne bolezni oziroma občinska psihiatrična bolnišnica. Zgradba je dolgo samevala, zdaj pa je tu zatočišče in pribežališče za ljudi. No, nedvomno ima nekaj stanovalcev omračen um, tak je na primer nekdanji diplomirani terapevt, tako da bi na neki način lahko trdili, da je hotel Sapiens še vedno norišnica. Ker so se stanovalci prisiljeni učiti po urniku in skrivnem učnem načrtu Varuhov, če to želijo ali ne, je zgradba tudi izobraževalni zavod. Pa tudi muzej, kajpada, saj smo vsi eksponati iz preteklosti, in dom starejših občanov, ker so številni stanovalci že precej v letih. Hotel Sapiens je begunsko taborišče in evakuacijsko zbirno mesto, ker tisti, ki so se sem zatekli ali so jih sem pripeljali, bežijo pred svetom, v katerega se morda nikoli več ne bodo mogli vrniti. To zgradbo uporabljajo tudi kot bolnišnico in inštitut za raziskave v medicini, ker njene stanovalce proučujejo, kot bi trpeli za redkimi oblikami bolezni. Sicer pa smo res prenašalci nevarne, neozdravljive bolezni – bolezni po imenu človeštvo. Poleg tega je hotel Sapiens tudi zapor in kazenski zavod, pa ne samo zato, ker so tu med drugim nastanjeni nekdanji kriminalci, ampak zato, ker smo vsi zaporniki in vsem nam očitajo, da smo zagrešili kaznivo dejanje. Sploh ni treba vprašati, zakaj smo kaznovani. Naša bolezen, naše skupno kronično obolenje, je tudi naš zločin. Tako rekoč vsaka namembnost poslopja, ki se je lahko domislite, res ustreza hotelu Sapiens. Zgradba je s svojimi merami na pogled prijetna, toda dolga desetletja so na njej pustila sledi. Fasadni omet se kruši, strešno kr
Dušan Čater: Vodnjak

Dušan Čater: Vodnjak

Sodobnost, 28. april ― Dušan Čater Vodnjak   Miha Pred štirimi meseci, ko je še živel doma, je Miha s službenega potovanja v Skopje, kakor ga je poimenoval, čeprav ni imelo potovanje nikakršne zveze s poslom, prinesel v črn okvir zapisano misel ali kako bi temu rekli. Utre, ako bude ljubov, budi me rano. V okvir zapisano željo je postavil v kopalnico in ga prislonil ob vodovodno pipo pred ogledalom. Vedel je, da bo Nives, ko bo odprla oči, najprej šla v kopalnico. Bil je delovni dan in v svojem biroju je morala biti vedno do potankosti urejena, za kar je porabila dobre pol ure, kot je rekla, ampak vedno je minilo veliko več časa. Sorazmerno z leti, tako rekoč. Verjetno je videla napis, a Nives ni znala brati cirilice. Ni ga zbudila. Pa tudi če bi znala brati cirilico in bi razumela makedonsko, ga ne bi zbudila. V hiši v Rožni dolini na cesti VII. ni bilo več ljubezni. Moderna hiša, z zunanjostjo, ki je z obilico stekla in marmorjem kazala na družbeni status, je vsakemu mimoidočemu padla v oči. In to je bil tudi namen. A znotraj stekla in marmorja je bila hiša v Rožni dolini na cesti VII. mrtva. Kot Natan. Po vsej verjetnosti. Medtem ko je Miha z obličem brusil polkno, ki se mu je vedno zagozdilo, ko ga je hotel odpreti ali zapreti, je razmišljal o tem, da se ime njegovega izginulega sina bere naprej in nazaj isto. Saj ni prvič mislil te misli, daleč od tega, pa vseeno … Kdo od njiju se je spomnil takega imena? Zdi se mu, da ni bil on. Ime mu nikoli ni preveč sedlo, pa še pomen in izvor sta mu bila, milo rečeno, tuja. Verjetno je Nives vztrajala pri tem imenu, ampak v tistih časih ji ni bilo treba preveč vztrajati. Sveže zaljubljen je Miha sprejel vsako njeno idejo in zdela se mu je nadvse super. Prav tako kot ona. A to je bilo pred leti. Zdaj Natana ni bilo več. Morda je prav to razlog, da ga tistega avgustovskega petka pred štirimi meseci zjutraj ni zbudila. Žalost se zavleče v telo. Sede na kosti. Boli. Huh, kako boli! Ob vsakem premiku, ob vsakem dotiku,
Tina Kozin z Veroniko Simoniti

Tina Kozin z Veroniko Simoniti

Sodobnost, 28. april ― Pogovori s sodobniki Tina Kozin z Veroniko Simoniti   Kozin: Ko sta imeli leta 2018 s Tino Jurkovič intervju za Sodobnost, je bil tvoj roman Ivana pred morjem tik pred izidom. Leta 2020 si za roman prejela kresnika, osem let po izidu pa knjiga še vedno živahno nadaljuje svojo pot – v katere jezike je prevedena oziroma se prevaja? Kaj ti tovrstna dolgoživost pomeni kot avtorici?   Simoniti: Ivana je prevedena v šest jezikov. Ker sem privržena članica Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), ki si prizadeva za vidnost prevajalcev, naj jih torej naštejem: v hrvaščino jo je prestavila Anita Peti Stantić, v makedonščino Darko Spasov, v slovaščino Martina Vannayová, v italijanščino Sergio Sozi in v kitajščino Bao Jie. Še neizdani srbski prevod je delo Iva Antića, nekaj drugih jih je menda še v dogovarjanju. Narejena sta tudi vzorčna oziroma revijalna prevoda v španščino (Maria Florencia Ferre) in angleščino (Adele Gray). Sicer pa sem podobnega mnenja kot Claudio Magris, ki je na predstavitvi nekega svojega prevoda pokazal na izvirnik in rekel, da je avtor te knjige on, potem pa še na prevedeno knjigo z besedami, da sta s prevajalko njena soavtorja. Za dolgoživost knjig so torej zaslužni ti žlahtni soavtorji (če si besedno zvezo sposodim pri imenu primorskih literarnih večerov). Njim gre zahvala za dolgoživost Ivane, za to, da se lahko »pogovarjam« z ljudmi, katerih jezika ne znam, da jih lahko nagovarjam s temami, ki se tičejo našega prostora, pa so – vsaj tako si domišljam – vendarle dovolj univerzalne. Podaljšana oziroma razširjena identiteta prevodov je seveda podvržena različnim recepcijam in zanimivo je videti, kateri vidiki zgodbe zanimajo bralce v nekem tujem jeziku.   Kozin: Bila si med najbolj izpostavljenimi slovenskimi avtorji v času našega častnega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu – izpostavljen pa ni bil le roman Ivana pred morjem, pač pa tudi tvoja krajša pripovedna dela. Kakšni so tvoji spomini na ta knjižni sejem

Konec mandata za direktorico opere La Fenice še pred začetkom

Misli, 28. april ― Mandat glasbene direktorice beneške opere La Fenice Beatrice Venezi se je končal, še preden se je začel. Fundacija, ki upravlja z znamenito operno hišo, je v nedeljo sporočila, da je odpovedala vsa prihodnja sodelovanja z njo, potem ko je v intervjuju za argentinski časopis La Nacion obtožila italijanske glasbenike, da se okoriščajo z nepotizmom.
Tea Hvala: Neuvrščene

Tea Hvala: Neuvrščene

Sodobnost, 28. april ― Tea Hvala Neuvrščene Esej o podobah in samopodobah možatih žensk     Kako si prisvojiti zmerljivko in jo pomensko predelati v svoj prid? Čemu to sploh početi? Mar ni lažje iznajti nove besede ali iz tujega jezika vzeti izraza, ki v tvojem jeziku še ni vrednostno zaznamovan? Bo nevtralen ali pozitiven izraz za človeka, ki ga družba zavrača, pripomogel k njegovemu sprejetju? V tem eseju se posvečam slabšalnemu označevalcu »možača« in vprašanju, ali bi njegova feministično-kvirovska predelava označenim ženskam lahko olajšala življenje. Družbena gibanja ljudi, ki so bili – ali so še – izključeni iz pojma univerzalnosti, odgovarjajo pritrdilno. S prisvajanjem žaljivk vračajo pogled ali nastavljajo ogledalo ljudem, ki jim (tudi z) z zmerjanjem očitajo partikularnost in odrekajo univerzalnost, v katero so sami že vključeni – ne po lastni zaslugi, pač pa zato, ker imajo to srečo, da je zaenkrat ukrojena po njihovi meri. Ženske, še posebej lezbične in trans ženske si marsikje šele utiramo pot v to novo, razširjeno univerzalnost, a tudi tam, kjer smo vsaj na zakonski ravni vanjo že vključene, nam jo odrekajo ali pa zahtevajo, da se v zameno za vključitev odrečemo posebnostim svojega spola, telesa in jezika. Žensko gibanje in LGBTIQ+ gibanje sta si v teh krajih prisvojila že veliko izrazov, četudi pozitivna raba »babe«, »lezbe« in »pedra« ostaja zamejena na sami gibanji, kar še toliko bolj velja za šaljive in ljubkovalne izpeljanke teh pojmov. Tudi destigmatizacija ženske maskulinosti ali možatih žensk najdejavneje poteka v teh krogih, četudi niti približno ne obsegajo in ne dosegajo vseh žensk, ki trpijo zaradi družbenega zavračanja »možač«. Kdo vse je na tnalu? Je »možača« res izključno slabšalen izraz? Ga je kakšna ženska že uporabila zase? Odgovore sem skušala najti v medijih, ki – tako kot jezik – hkrati odsevajo in oblikujejo našo družbeno stvarnost. A začela sem drugod: s slovarskimi definicijami, ki odražajo jezikovno rabo, ta pa vsaj v primeru

Novice: 50. LETNICA FURLANSKEGA POTRESA - Se spominjate potresa leta 1976?

Tolminski muzej, 28. april ― Prijazno vabljeni na pogovorni večer, posvečen eni največjih naravnih nesreč v novejši zgodovini Posočja in sosednje Furlanije. Furlanski potres, katerega epicenter je bil v Huminu v Italiji, je močno zaznamoval naš prostor. Živo je še po 50 letih ohranjen tudi v spominu ljudi. S sogovorniki iz Slovenije in Italije se bomo ozrli na to prelomno obdobje ter spregovorili o odzivih skupnosti ter delovanju različnih strokovnih služb, ki so bile ...
Rana ura – lentanje pozlati!

Rana ura – lentanje pozlati!

Narodni dom MB, 28. april ― Kje boste ustvarjali spomine na poletje 2026? Ob hipnotičnih zvokih britanskih superzvezdnikov Morcheeba ali jazzovskih virtuozih, kot so Theo Croker, Adam Ben Ezra in Michael Oliveira, pa Marc Ribot ali ob superzasedbi Majida Bekkasa, Nguyêna Lêja in Hamida Draka? V Sodnem stolpu ali StandUpLentu?

Asociacija in Motovila s skupnim pozivom vladi: več sredstev EU za kulturo v prihodnjem proračunu

Asociacija, 28. april ― Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, ter Motovila, Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji, sta na ministra za finance Klemna Boštjančiča 16. aprila 2026 naslovila skupno pismo s pozivom k okrepitvi podpore kulturi v prihodnjem večletnem finančnem okviru Evropske unije (2028–2034). Pismo, ki sta ga v imenu organizacij podpisala Uroš Veber in Mateja Lazar, je … Preberi več o Asociacija in Motovila s skupnim pozivom vladi: več sredstev EU za kulturo v prihodnjem proračunu

Slovenci.si, 28. april ― V petek 10. aprila 2026.  so se člani Slovenskega društva „LIPA“ Zadar zbrali v Mestni knjižnici in obeležili 125. obletnico rojstva Vide Rudolf ( 1900- 1993) predavanjem muzikologinje iz Zagreba,  dr.sci. Nade Bezić,  o bogatem kulturnem delovanju Vide Rudolf, književnice …Nadaljuj branje→
Sinko za STA: Dokumentaristi so carji

Sinko za STA: Dokumentaristi so carji

Misli, 28. april ― V Slovenski kinoteki so bile nedavno ponovno na ogled Hiške v režiji Darka Sinka in Matjaža Ivanišina, ki sta tudi soscenarista. Kot je Sinko povedal v pogovoru za STA, bodo Hiškam, ki se dogajajo v eni od štajerskih vasi blizu Rogaške Slatine, predvidoma sledila še tri nadaljevanja. Beseda je tekla tudi o širšem kontekstu dokumentarnega žanra.

Partizanske tiskarne v parku Tivoli?

MNZS, 28. april ― Rednim bralcem muzejske rubrike porumenela fotografija se morda že svita, da bomo pisali o muzeju na prostem, ki se je nekoč raztezal na bregovih z gozdom zaraščene grape, zamejene s potjo za stavbo Cekinovega gradu in današnjo Jesenkovo potjo. Dandanes skorajda nepredstavljiv projekt po zasnovi tedanjega Muzeja narodne osvoboditve je nastal leta 1956. Postavljenih je […]

Znani nominiranci za nagrado kritiško sito

Misli, 28. april ― Znane so nominacije za nagrado kritiško sito za najboljše izvirno slovensko leposlovno delo iz leta 2025 po izboru slovenskih literarnih kritikov. Ti so v ožji izbor uvrstili dela Ajde Bračič, Nine Dragičević, Aljoše Harlamova, Natalije Milovanović in Ane Pepelnik. Nagrajenec bo znan 29. maja, so sporočili iz društva kritikov.

Kulturna mobilnost 2026: objavljen vodič po mednarodnih priložnostih v kontekstu strukturnih neenakosti

Asociacija, 28. april ― Pred Forumom kulturne mobilnosti 2026, ki se v severnomakedonskem Skopju začel danes, je organizacija On the Move izdala že peto izdajo Cultural Mobility Yearbook 2026. Publikacija pri tem ponuja vpogled v razpise, priložnosti za rezidence, srečanja štipendije, izobraževalne programe ter druge oblike priložnosti za plačano mobilnost umetnikov in kulturnih delavcev, pri čemer sloni na pregledu … Preberi več o Kulturna mobilnost 2026: objavljen vodič po mednarodnih priložnostih v kontekstu strukturnih neenakosti
še novic