Airbeletrina, 28. april ― že več kot pol leta nisem resno razmišljala o kakšnem prihodnjem literarnem projektu. rekla sem (si), da je razlog izgorelost. rekla sem (si), da imam zaporedni objavi v letih 2024 in 2025. da tekstov ne smem kopičiti. tudi, da bi bilo dobro – ne, da se mi mora – nabrati nov material. da zdaj, mislim, nimam kaj (več? še?) povedati. vse to je res. za vsem tem stojim. ampak v resnici ni nebistveno, da sem v teh mesecih veliko pohajkovala po mestu. zamenjala sem navadne žarnice z led pisanimi. jedla sem več toplih obrokov dnevno. veliko sem hodila v kino. delala sem zelo malo. veliko sem se, v resnici, spraševala, kakšen smisel ima moje delo. k čemu — če k čemu – sploh doprinaša. za avtorico, ki je od prve do zaenkrat zadnje, pete knjige, v različnih legah, registrih in načinih poskušala pisati literaturo, ki izziva obstoječe normative, tako etiške kot politične, jezikovne in (navsezadnje) estetske, je to vsaj v nekem smislu uničujoče vprašanje, ampak hkrati se mi zdi nemogoče, da bi pred njim pobegnila: če sem s svojim pisanjem kdaj koli mislila kakor koli resno – kako bi lahko? mar ni ravno vprašanje doprinosa in (ne)zmožnosti vstopanja v družbene dialoge in tudi (ne)zmožnost spreminjanja družbe (ali vsaj posamičnih oseb) ključno, če nočem, da sta moja pozicija in moja družbena umestitev samo deklarativni? za avtorico, ki je od prve do zaenkrat zadnje, pete knjige, v različnih legah, registrih in načinih poskušala pisati literaturo, ki izziva obstoječe normative, tako etiške kot politične, jezikovne in (navsezadnje) estetske, je to vsaj v nekem smislu uničujoče vprašanje v času, ko nisem pisala, so se zgodile ogromne reči, neznosno hitro. tudi, če bi pisala o njih – o vojni, ki so jo začele zda in izrael –, s tekstom ne bi mogla dohajati dogajanja. paradoksalno sem o tej vojni – o vojni, ki zajame ves svet ali nanj vsaj zelo pomembno vpliva – že pisala. v romanu, ki je izšel lani jeseni (če se ne vrneš, litera). o tej vojni smo pisale_i