Airbeletrina, 18. avgust ― Ob pisanju o umetnosti, ki vznikne iz tako intimnega prostora, kot je bolezen, se me polašča določeno nelagodje. Znajdem se v skoraj nemogočem položaju: pred menoj so izkušnja tujega telesa, tuja tesnoba in tuje preživetje, umetnik pa obenem zahteva, da v tej zgodbi prepoznam nekaj, kar presega biografijo in se ne izčrpa v empatiji. Bolezen v fotografiji Petra Fetticha je neklasična: ni motiv, ki bi ga bilo mogoče preprosto upodobiti. Deluje kot cezura, po kateri se spremeni sam režim gledanja – umetnikov in gledalkin. Razstava Reflux, predstavljena v Galeriji Škuc ob boku festivala Dobimo se pred Škucem, se na prvi pogled odmika od neposredne telesne izkušnje. Bolnišnične hodnike, medicinsko opremo in podobe telesa, ki so zaznamovali njegovo prejšnjo serijo Zmečkane jagode, predstavljeno pozimi v Galeriji Photon, zamenjajo gozdovi, drevesa, prazne poti in mehko osvetljena narava. Premik nazaj od telesa h krajini pomeni opazen zasuk v Fettichevi praksi. V Zmečkanih jagodah se je kriza materializirala v telesu, v Refluxu pa se preseli v krajino in jo postopoma naseli. Fettich s tem vstopa v dolgo tradicijo razumevanja pejsaža kot nečesa, kar presega reprezentacije zunanjega sveta. V zgodnejših obdobjih zahodnoevropske umetnosti je krajina dolgo ostala kulisa zgodovinskim, religioznim ali mitološkim prizorom, od romantike dalje pa se njena funkcija bistveno predrugači. Narava postane projekcijska površina človeškega notranjega sveta, nosilka razpoloženja, dvoma, tesnobe in eksistencialne negotovosti. Ko Caspar David Friedrich naslika samotnega popotnika, zazrtega v megleno pokrajino, ne govori več toliko o konkretnem prostoru kot o človekovem mestu v svetu, njegovi majhnosti, osamljenosti in hrepenenju po nedosegljivem. Foto: Peter Fettich Fetticheve fotografije ne pripadajo več takšnemu romantičnemu pojmovanju narave kot prizorišča sublimnega ali možnosti transcendence. Njegov gozd ne ponuja utehe in ne obljublja izhoda. J