Airbeletrina, 7. julij ― Vse se je začelo 1. novembra, ko se je na železniški postaji v Novem Sadu kmalu po prenovi zrušil nadstrešek in pod seboj pokopal šestnajst življenj. Najprej so prišli šok, nejevera in otopelost, nato pa je iz žalovanja začela rasti jeza. Še toliko večja, ker so javnost spremljale razlage, da nadstrešek naj ne bi bil del rekonstrukcije in da odgovornosti zato ne bi bilo treba iskati pri tistih, ki so prenovo vodili, temveč pri graditeljih izpred več kot petdesetih let. A prav takšni poskusi odmikanja odgovornosti so imeli nasproten učinek. Vsaka nova izjava, ki je skušala tragedijo predstaviti kot nekaj, za kar ni nihče zares pristojen, je ogorčenje samo še poglobila. Iz vprašanja, kdo je odgovoren za smrt šestnajstih ljudi, se je postopoma razvilo širše vprašanje o državi, oblasti in odnosu do državljanov. Protesti, ki so se najprej oblikovali okoli univerzitetnih blokad, so se začeli širiti proti večjim mestom. Vodili so jih študenti, pridruževali pa so se jim ljudje, ki jih ni povezovala strankarska pripadnost, temveč občutek, da se je zgodilo nekaj, česar ni več mogoče utišati. Vrhunec je gibanje doseglo 15. marca 2025, na največjem protestu v zgodovini Srbije. Ko so zbrani s petnajstminutnim molkom počastili spomin na žrtve novembrske tragedije, naj bi bilo proti množici od zadaj uporabljeno zvočno orožje. Ta trenutek je postal eden najbolj pretresljivih prizorov leta. Ne zato, ker bi bil prvi primer nasilja oblasti nad civilisti, in žal tudi ne zato, ker bi bil zadnji, temveč zato, ker se je zgodil v trenutku tišine, žalovanja in skupnega spomina. Foto: Mitar Mitrović Kriki, panika in neznosen zvok, ki je v nekaj sekundah razklal množico, so se zarezali v spomin tistih, ki so bili tam. Med njimi je bil tudi beograjski dokumentarni in novinarski fotograf Mitar Mitrović. Njegov pogled ni pogled zunanjega opazovalca, temveč nekoga, ki razume, da se zgodovina pogosto zgosti prav v telesih ljudi na ulici: v njihovem strahu