Maja Murnik: Vaše nasilje in naše nasilje

Sodobnost, 27. junij ― Maja Murnik Vaše nasilje in naše nasilje   /…/ Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje. Režija: Nina Šorak. SNG Drama Ljubljana, Mala Drama. Ogled junija 2025.   Še dolgo po odhodu iz začasnih prostorov Drame na puste ulice industrijske cone Stegne Tramvaj Poželenje tli z neutrudnim žarom. Ostaja v notranjosti kot nekakšna dragocena, a krhka posoda, ki so jo premišljeno zgradili ustvarjalci predstave z velikim občutkom za pravo mero v občutljivih zadevah in s pretanjenim posluhom za besedilo. Kultnega teksta Tennesseeja Williamsa, enega najsubtilnejših ameriških dramatikov 20. stoletja, ni prav lahko uprizoriti. Po eni strani se ga drži skorajda mitski status, za katerega je v veliki meri zaslužna znamenita filmska adaptacija Elie Kazana iz leta 1951, v kateri sta glavni vlogi odigrala Vivien Leigh (Blanche) in takrat še neznani Marlon Brando (Stanley Kowalski), po drugi strani je drama sama po sebi umetnina, izredno prefinjen in odlično napisan tekst, ki zahteva izvrstne igralce in globoko razumevanje nians dramskih oseb ter njihovega sveta. Režiserka Nina Šorak se je pri uprizoritvi v Mali Drami (premiera je bila 11. aprila 2025) odločila za karseda intimno prizorišče. Na njem so razpostavljeni posamezni elementi skromnega interjerja – miza s stoli, hladilnik, kad z ogledalcem, omara, zakonska postelja, pod katero se vselej, ko je to potrebno, pomete črepinje, umazano posodo in odpadke. Nekam stisnjeno deluje vse skupaj, celo zatohlo; ni kaj dosti možnosti za diskretnost ali osebni prostor, kar seveda jasno odzvanja tudi v sami tematiki drame in uprizoritve. Tudi gledalci smo praktično del prizorov, saj igralci prizorišče obvladujejo do nekaj decimetrov stran od nekaterih gledalcev, ki s treh strani obdajajo sceno, in tako dogajanje postaja tudi del nas in kliče, zahteva našo čustveno angažiranost ter opredelitev, še posebej ko naokrog letijo steklenice in vilice, ko se razbija posodo in razsaja. Prave razmejitve med avditorijem in prizo

Ana Svetel: Steklene stene (Majda Travnik Vode)

Sodobnost, 27. junij ― Majda Travnik Vode   Ana Svetel: Steklene stene. Spremna beseda Ajda Bračič. Ljubljana: Beletrina (zbirka Beletrina), 2024.   Steklene stene so po Dobri družbi (2019) druga (kratko)prozna knjiga Ane Svetel. pri čemer je v oklepaj nujno treba prilepiti še vprašaj (kratko?). Zbirka namreč oklepa pet zgodb (Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi, Elza), ki simetrično zavzemajo vsaka po petdeset strani, kar nikakor ni tipična dolžina kratke zgodbe, ne danes ne skozi literarnozgodovinski kontinuum. Tako že na začetku postanemo pozorni, ali gre avtorici med drugim tudi za eksperimentiranje s formo? Zdi se, da je odgovor pritrdilen, vendar s takojšnjo opombo, da eksperimentalnosti nikakor ne smemo opredeliti kot eno od pomembnih značilnosti zbirke. Resnica je namreč ravno nasprotna: v Steklenih stenah gre za tako do kraja disciplinirano, nadzorovano, špartansko strogo in natančno premišljeno prozo, da ob nji prej kot na sodobne, v vse smeri odprte pripovedne postopke pomislimo na klasične, »zgledne novele« Čehova, Pirandella ali Maupassanta. Nič in nikjer v tej prozi ni prepuščeno naključju – tudi omenjena dolžina zgodb ne. Daljši obseg avtorica uporabi za poglobljeno psihologizacijo likov, oris okolja, okoliščin in vzdušja s pomočjo najrazličnejših detajlov, asociacij ali razmislekov, kamor lahko nato veliko bolj otipljivo in prepričljivo umesti svoje junake in junakinje, ki se  ̶  povsem v skladu z načeli klasične kratke proze  ̶  znajdejo v presenetljivih, nenavadnih, tako ali drugače žgoče akutnih življenjskih položajih; v Marelicah smo že na robu fantastičnega in grozljivega. In tudi tu  ̶  na robu  ̶  vnovič pride do izraza avtoričino izjemno samoobvladovanje: pogosto se namreč zgodi, da avtorji, potem ko zgradijo klimaks pripovedi, znižajo tempo oziroma pustijo učinku, da samodejno opravi svoje, sicer katarzično, a pogosto predvidljivo. Ana Svetel ravna drugače: ne popusti niti v trenutku največje koncentracije dogodka, ampak vrta še naprej,

Maja Megla: Ko sem postala indijska hčerka

Sodobnost, 27. junij ― Maja Megla   Ko sem postala indijska hčerka     »Si prišla v Indijo s svojo mamo?« me je vprašal menih Gunašekar, ko smo se z zdravnikom Andžanijem vzpenjali od vznožja svete gore Arunačale po ozki kamniti poti proti Skandašramu, skalnati votlini z zidanim predprostorom, kjer je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja puščavnik Ramana Maharši, umaknjen od sveta, meditiral v globoki kontemplativni tišini. Četudi je ta čas daleč, se tam še vedno čuti odtis Ramanove blažene spokojnosti, zato obiskovalci radi posedijo na klopeh svetnikovega nekdanjega bivališča. Zraven je celo izvir vode, čiste, osvežilne, neoporečne vode, kar je v Indiji redka dragocenost. »Z mamo? Ne, mama je v Evropi,« sem se začudila Gunašekarjevemu vprašanju. »Kdo je potem ženska, ki je s tabo? In zakaj jo kličeš Amma,« je vztrajal. »Ker ji je tako ime. Srečali sva se v ašramu vasici Puttaparthi na jugu Indije (v ašramih, indijskih duhovnih centrih, so dobrodošli vsi, ne glede na njihovo nacionalno, rasno ali versko pripadnost). V sobi sva imeli postelji druga ob drugi. Njena goreča življenjska želja je bila, da bi v Tiruvannamalaju romarsko obhodila sveto Arunačalo. Ker sem bila namenjena semkaj, se mi je hvaležno pridružila. Skupaj sva nastanjeni v hotelu. Bdim nad njo, da je varna in preskrbljena. Ima osemdeset let, morda celo več. Je Indijka iz Šrilanke. Preden bom jutri odletela v Evropo, jo bom še pospremila na avtobus. Dolgo pot ima do doma.« »Sploh veš, kaj pomeni Amma?« se je nasmehnil Gunašekar. »Pomeni mati. Ti jo kličeš mati.« Tega seveda nisem vedela. Ko sva se spoznali, jo je dobrosrčna indijska brahmanka, s katero smo si delile sobo, nagovarjala z Amma, zato sem sklepala, da ji je tako ime. Napačno. V Indiji je naziv Amma izraz spoštovanja do vsake starejše ženske. Tudi mene so po ducatih let vračanj v Indijo, ko so se na obrazu že vidno zarisali odtisi časa, začeli klicati Amma, skrajšano Ma. Na ulici v starem delu vasi, kjer sem v Indiji pogosto živela, m

Linn Skåber: Starost in radost

Sodobnost, 27. junij ― Linn Skåber Starost in radost   Pravzaprav ti moram nekaj povedati   Dvakrat na dan teče. Zjutraj in zvečer. V adidaskah in s tekaškimi očmi. Ista hitrost, ista obupanost. Od ponedeljka do ponedeljka. Leif (80) stoji ob steni hiše z očali na nosu in v mehki popoldanski svetlobi ščipa suhe vrtnice z grmička, ko vidi arhitekta (42) oziroma Pettra Berga, kot mu je v resnici ime, kako pridrvi skozi vrata sosednje hiše. Dvakrat na isti dan. Ista hitrost, ista obupanost. Vljuden je in s tem sosedom ni nič narobe, s tem Pettrom. Pomaha Leifu čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Saj ne bo dolgo zdoma, to niso dolgi teki, Leif to ve. Petter mora samo narediti krog okoli jezera, potem se pa vrne in gre nazaj v hišo, k ženi Vibeke, ki gotovo leži na kavču v dnevni sobi ali v spalnici, to se mogoče malo spreminja, prav to se gotovo lahko malo spremeni, ampak drugače je pa kar prepričan, da je v dnevni sobi, ko se Petter vrne, je vsakokrat vse enako, kot ko je odšel. Tam notri najbrž prah mirno visi v zraku, iz dneva pred hišo prihajajo črte svetlobe, kadar sije sonce, tam notri nikoli ne moreš vedeti, tam notri so vsi dnevi enaki, temni, razpršeni, nepregledno nešteti, in čeprav dnevi minevajo in poletni večeri stojijo pri miru in minute drvijo mimo, je tako, kot da dnevi nikoli ne ostanejo tam, samo na hitro se oglasijo, pogledajo, kako hudo je, in odidejo, kakor hitro morejo. Edino, kar lahko Petter z gotovostjo reče, je, da je jutro, če teče okoli jezera, ko sonce vzhaja, in da lahko diha, če teče okoli jezera, kadar je večer. To ni tek, to je Pettrova edina možnost, da preživi, si misli Leif. Tudi sam je nekoč dvakrat na dan tekel okoli istega jezera. Ista hitrost, ista obupanost. Adidaske in tekaške oči. Spominja se je tudi vesele, Randi, seveda se je. Nekajkrat v življenju je menda bila tudi vesela? Spominja se je na plaži pri vikendu v Kragerøju, na primer, v pikastem bikiniju in s šalom, ovitim okoli glave na tak zabaven način,

Špela Frlic: Jama, v kateri odmeva

Sodobnost, 27. junij ― Špela Frlic   Jama, v kateri odmeva   Ameriški raziskovalec John D. Niles piše rahlo in intenzivno hkrati, najbrž tudi zato, ker ima rad pripovedovanje in epske pesnitve. V knjigi Homo Narrans, The Poetics and Anthropology of Oral Literature med drugim piše tudi o družbeno povezovalni vlogi zgodb. Med dolgimi stranmi svojih ugotovitev slikovito opiše neki prostor, zatemnjen, zadimljen in tako natlačen z ljudmi, da se ne morejo izogniti dotiku. Ljudje si pripovedujejo zgodbe, vmes pa se razlegata smeh in godrnjanje, godijo se priložnostni flirti, prijateljski objemi in nova poznanstva. Nič posebej slavnostnega ali prazničnega ni v tej podobi, le ljudje, ki pozno zvečer v dovolj domačnem prostoru dihajo isti zrak in pijejo isto pivo, razlog, izgovor in nujno potrebna povezovalna vsebina njihovega druženja pa so zgodbe. Ko bodo odšli domov, si bodo to druženje zapomnili, čeprav morda ne bodo znali obnoviti vsebin, ki so jih poslušali. Možgani bodo najbrž pozabili besede, a telesa, ki se nanje ne zanašajo, si bodo zapomnila občutek. Brala sem ta opis in sem si mislila: »Kakšno srečo imam. Vem, o čem govori Niles!«   V pripovedovanje sem vstopila skozi skupnostni moment skupine Za 2 groša fantazije, ki je v prvem desetletju našega stoletja na Radiu Študent v okviru istoimenske oddaje in pripovedovalskih dogodkov Pravljičnih ReŠetanj gojila predajanje pripovedovalskega znanja na način vajeništva in dopuščanja eksperimentiranja. Pripovedovalska forma, ki sem jo najprej posvojila, je gradila na improvizaciji in kolektivnih nastopih, na katerih je vsak pripovedovalec ob sodelovanju z glasbenikom v večer prispeval po eno pravljico. Dramaturgija večera je bila sicer zastavljena vnaprej, a se nikoli ni izšla čisto po pričakovanjih, izmenjavanje pripovedovalcev pa je omogočilo enakovredno sodelovanje začetnikov in bolj izkušenih. Kot začetnica sem tako podedovala občinstvo, še preden sem si ga prislužila. Še vsa drgetava od treme sem lahko stopila pred o
Koncertni cikel ROYA 2025

Koncertni cikel ROYA 2025

SIGIC - Novice, 27. junij ― Saksofonski kvartet ROYA v letu 2025 predstavlja svoj prvi celostno zasnovan koncertni cikel ROYA 2025 – trodelno umetniško raziskovanje, ki povezuje različne glasbene svetove, generacije in estetske pristope.
10. filmski festival Kinotrip

10. filmski festival Kinotrip

Kinodvor, 27. junij ― Deseta edicija Kinotripa se bo odvila med 16. in 18. oktobrom 2025! Šest celovečernih filmov s filmsko klasiko in programom kratkih, pogovori s filmskimi gosti in druženje v Kavarni Kinodvora – vse po izboru mlade programske ekipe.
AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Cirilom Horjakom

AirBeletrinin podkast: območje lagodja s Cirilom Horjakom

Airbeletrina, 27. junij ― Hermann Hesse: Narcis in Zlatoust (Sanje, 2004, prevod Franc Šrimpf) »To, kar govoriš, niso misli. To so občutki. Ta stavek se mi je zažrl v spomin in me nikoli ni zapustil,« v novi epizodi podkasta Območje lagodja pravi tokratni gost Ciril Horjak, akademski slikar ter eden najbolj vsestranskih ilustratorjev in striparjev pri nas. Zanj branje romana Narcis in Zlatoust ni bilo le bežno najstniško navdušenje, bilo je doživetje, ki je pustilo trajen pečat, kar je odkril leta po prvem branju. Ob ponovnem je ugotovil, da je znova prepoznal že kar pozabljene dele sebe.     Roman je delo nemško-švicarskega pisatelja Hermanna Hesseja, ki je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Narcis in Zlatoust, izdan leta 1930, velja, podobno kot Siddharta ali Stepni volk, za enega pisateljevih ključnih del. V njem združuje zahodno in vzhodno filozofijo ter raziskuje notranje konflikte posameznika. Čeprav bi roman utegnil kdo označiti za »najstniško branje«, Horjak poudarja, da gre za vrhunsko literaturo. Zgodba je uvodoma postavljena v srednjeveški samostan, v katerem se spoprijateljita mlada fanta, ki predstavljata nasprotna pola človeške nravi: Narcis je racionalen, asketski mislec, predan duhu in znanosti, medtem ko je Zlatoust čuten, umetniški in predan življenjskim užitkom. Njuna fizična vez se sicer pretrga, ko Zlatoust zapusti samostan in se poda v svet, a ves čas ostajata skupaj. Zlatoustova odločitev, da zapusti varno zavetje samostana, ni uporniško dejanje, temveč izhaja iz notranje nuje. Njegovo potovanje je polno dogodivščin, ljubezenskih afer in soočenja s krutostjo sveta. Vse izkušnje pa nazadnje sublimirajo v umetnost, ko se razvije v izjemnega rezbarja in svoja doživetja prelije v ustvarjanje. Fotografija: Maja Čakarić in Klara Škrinjar med pogovorom s tokratnim gostom Cirilom Horjakom. Ki je Beletrinin studio obiskal v prikupnem kosmatem spremstvu. (Fotografija: Andraž Gombač) Roman kritično sooča nasprotja – duh in telo,

Kralja Petra trg (danes Miklošičev park) v Ljubljani

MNZS, 27. junij ― Današnji Miklošičev park, ki je skozi zgodovino zamenjal več poimenovanj, je bil urejen v času popotresne obnove Ljubljane med letoma 1899 in 1902. Takratni ljubljanski župan Ivan Hribar si je zelo prizadeval, da bi z Dunaja dobil denarna sredstva tudi za ureditev trga pred sodno palačo, ki je bila zgrajena med letoma 1898 in 1902 […]
1960 Benete – Košnja

1960 Benete – Košnja

Stare slike (Cerknica), 27. junij ― Zgodnja ura, strm breg in kosci, pod katerih zamahi padajo kupi rosne trave. To se bili prizori, ki se jih spomnim iz ranega otroštva. Takšni prizori so bili pred desetletji nekaj običajnega. Zgodnja ura je bila razumljiva, da so se izognili dopoldanski vročini. Naši travniki – košenice so bili v strminah okoli vasi. Še vedno […]
še novic