Sodobnost, 25. marec ― Gašper Stražišar Ko oder postane družba   /…/ Henrik Ibsen, Viktor Ivančić: Sovražnik ljudstva. Režija: Ivica Buljan. SNG Drama Ljubljana, Veliki oder. Premiera: 29. Februar 2026. Drama Sovražnik ljudstva Henrika Ibsena že več kot stoletje velja za eno najostrejših gledaliških analiz odnosa med posameznikom in družbo. V središču je zdravnik, ki odkrije, da je voda v zdravilišču, od katerega živi celotno mesto, onesnažena. Ko želi na nevarnost opozoriti javnost, se znajde v paradoksalnem položaju: prav skupnost, ki bi jo moral zaščititi, se obrne proti njemu. V interpretaciji, ki jo v SNG Drama Ljubljana podpisujeta dramatik Viktor Ivančić in režiser Ivica Buljan, ta konflikt ne deluje kot oddaljena zgodovinska parabola, temveč kot izjemno natančen portret sodobne politične realnosti. Ivančićeva adaptacija ohranja osnovno strukturo Ibsenove drame, vendar jo prežame z izrazitejšo ironijo in sodobnim jezikom. Njegov poseg ni spektakularen, je pa zelo učinkovit: besedilo zveni bliže današnjim političnim razpravam, konflikt pa postane jasneje berljiv kot spopad med strokovnim argumentom in politično manipulacijo. V tem svetu resnica sama po sebi nima več posebne teže. Njena usoda je odvisna predvsem od tega, kako jo interpretirajo mediji in kako jo sprejme javnost. Režija Ivice Buljana ta mehanizem razgradi zelo postopno. Predstava se začne kot razmeroma racionalna razprava o odgovornosti in dejstvih. Zdravnik verjame, da bodo argumenti in dokazi dovolj, da prepričajo javnost, toda kmalu postane jasno, da se pravila igre ne določajo v prostoru argumentacije, temveč v prostoru javnega mnenja. Ko se konflikt iz zasebnih pogovorov preseli v javno razpravo, postane tudi zdravnik sam predmet političnega obračuna. V tem trenutku predstava razpre enega svojih ključnih poudarkov: mehanizem, po katerem se množica oblikuje kot politični subjekt. Skupnost, ki se sprva zdi razumna in pripravljena poslušati, se postopoma spremeni v kolektiv, ki zahteva enot

Sodobnost, 25. marec ― Ivana Zajc Cvetka Bevc: Zvitorepenja lisičke Žužke. Ilustrirala Mojca Fo. Ljubljana: Vida, 2025.     Pisateljica in pesnica Cvetka Bevc je v slovenskem prostoru znana po širokem ustvarjalnem opusu, ki poleg del za odrasle obsega tudi številna besedila za otroke in mladino. Njena umetniška senzibilnost je tesno povezana z glasbo, kar se izrazito kaže tudi v njeni novi slikanici Zvitorepenja lisičke Žužke, ki jo bogatijo ilustracije Mojce Fo. V zahodni tradiciji, posebej v evropskih basnih, so lisice pogosto simbol prebrisane zvijačnosti: lažejo, kradejo in se okoriščajo na račun drugih; poleg tega pogosto prekašajo druge živali s svojo bistrostjo in hitrostjo. V slovenskem ljudskem slovstvu je lisica zvita in prebrisana, vendar se včasih tudi zaplete v lastne zvijače, kar prinese moralno lekcijo. To se odraža tudi v mnogih ljudskih pesmih, na primer v Lisička je prav zvita zver in Zajček bi se ženil rad. Okrog teh in drugih ljudskih pesmi je spletena zgodba v slikanici, ki spremlja lisičko Žužko. Poetični deli so vključeni v zgodbeni potek, ki ga popestrijo, pa tudi pomensko obogatijo. Struktura pripovedi je epizodna, saj je besedilo sestavljeno iz zaporedja posameznih dogodkov, v katerih osrednji lik vsakič znova prelisiči druge živali oziroma jih skuša bolj ali manj uspešno ukaniti s svojo zvijačnostjo. Posamezne epizode so razmeroma samostojne, vendar jih povezuje lisičkina pretkanost. Lisička menja svoje “žrtve”: petelinčka Kikirička skuša prestrašiti, a je tudi ta zelo pretkan in jo ukani, lisička se izogne tudi jeznemu dedku Joštiju, ki ščiti petelinčka. Tu se zgodba naveže na zgoraj omenjeno pesem o lisički in lovcu, saj ima lisičkin brlog dve luknji. Čeprav ji uspe prestrašiti dedka Joštija, ko skoči skozi drugo luknjo in se v mraku obleče v strašnega duha, pa se zgodba tu ne konča: Jošti namreč odkrije oba vhoda v njen brlog in ji prepreči vrnitev v domovanje. Tako lisička išče novo bivališče, do katerega pride po zaslugi svoje pre

Sodobnost, 25. marec ― Urban Leskovar Nina Dragičević: Nemogoče. Ljubljana: Beletrina, 2025.   Vsake toliko časa preberemo knjigo, ki je zmožna predvsem spremeniti našo percepcijo konkretnega problema. Nemogoče, novo delo Nine Dragičević, gre tu še korak dlje, saj pred nami razpre problem, za katerega sploh nismo vedeli, da obstaja – v zgodovini slovenske glasbe je delovalo veliko skladateljic. Ste to vedeli? Bi znali vsaj eno izmed njih poimenovati? Sam pri tem čutim še večjo zadrego, poleg kritike se namreč udejstvujem tudi kot skladatelj, gre tako rekoč za moje področje, o skladateljicah na slovenskem pa kljub dvanajstletnemu izobraževanju v klasičnem programu glasbenih šol nisem izvedel ničesar. Videti je, da smo kot družba sprejeli nekakšen sklep, da skladateljic ni bilo… Pa so bile, bilo jih je veliko, gre za iluzijo odsotnosti. In še preden nadaljujemo, lahko zatrdim: Nemogoče je pomembna knjiga. Nino Dragičević poznamo kot esejistko, pesnico in skladateljico, med drugim je prejemnica Jenkove in Župančičeve nagrade. Na pesniškem turnirju založbe Pivec je dvakrat prejela nagrado vitezinja poezije, pred nedavnim so ji prisodili arsovo lastovko za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije – slednja predstavlja tudi eno izmed poglavij recenzirane knjige Nemogoče, ki se je znašla med deseterico za nominirank za veliko nagrado knjižnega sejma. Z natančnim definiranjem žanrskega prepleta, ki knjigo določa, bi si nadobudni literarni teoretik lahko dal duška, za nas naj zadostuje, da recenzirana knjiga deluje kot razprava, esej, pripoved, dokumentaristično gradivo in poezija hkrati, pri čemer s križanjem vseh naštetih zvrsti širi njihove izrazne možnosti in se upira kategoričnim oznakam. Izbira naslova je precej zvita, saj deluje na dveh ravneh. Prvo raven določa mizoginija, češ, ženska ne more biti skladateljica, to je nemogoče, zato skladateljic ni. Pri tem se Dragičević opre na citate iz slovenskega časopisja 19. in 20. stoletja, ki zagovarjajo, da je kom

Sodobnost, 25. marec ― Melida Travančić Tretjega konca sveta ne bo     Vrata skozi katera se ne hodi   skozi luknjo od snajperkinega naboja ki je namesto v telesu končal v vratih spalnice potuje najin dah trideset let pozneje   zaprem oči z željo da pozabim človeka sovražnika   kupil si stanovanje in ohranjaš vrata da te spominjajo na sovražnika   stara sem bila šest let in bila sem daleč od tega obkoljenega mesta   ti si bil nekaj let starejši in boril si se da bi našel izhod iz tega obkoljenega mesta   zdaj se v postelji na kateri so nekoč ležali ljudje v katere so ciljali streljali in jih ubijali   prvič ljubiva nekega novembrskega nedeljskega popoldneva trideset let pozneje   v stanovanju nekaj korakov stran od razmejitvene črte v katerem je mati s svojim telesom ščitila otroke ob vsaki eksploziji   tiste dni ko je bilo mesto obkoljeno ko so na stenah visele slike naših krst   privijem se k tebi in tako odženem strah pred svetlobo ki sije skozi luknjo v vratih spalnice   verujoč da se je smrt ustavila v lesu že pred tridesetimi leti in da nama oni ne morejo nič več   Prevedel Dušan Šarotar jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length ').insertAfter('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Sodobnost 3/2026 9.00 € Dodaj v košarico Vam je všeč ta odlomek? Preberite celoten prispevek v novi številki Sodobnosti! Vam je všeč ta odlomek? Preberite celoten prispevek v novi številki Sodobnosti! jQuery(document).ready(function(){ if(jQuery('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap + .mg-brand-wrapper-category').length ').insertAfter('li.post-79291 .astra-shop-thumbnail-wrap'); } }); Sodobnost 3/2026 9.00 € Dodaj v košarico The post Melida Travančić: Tretjega konca sveta

Sodobnost, 25. marec ― Žiga Valetič Naj bo … nacionalni dan branja   Ne vem natančno, kje sem ujel zamisel o tem, da bi slovenski kulturni in specifično knjižni prostor potreboval dan branja, vem samo, da se me je ideja držala že vsaj kakšnih petnajst let. Mogoče sem kje prebral o njej, slišal zanjo na katerem od pogovorov na Slovenskem knjižnem sejmu ali pa o njej razpravljal z urednikom revije Bukla Samom Rugljem. V njegovem podjetju UMco sem se zaposlil pred petindvajsetimi leti kot grafični oblikovalec filmske revije Premiera, počasi pa smo na založbi začeli delati vse več knjig. Sprva filmskih. Da je Samo bralski zanesenjak posebne sorte, sem spoznal, ko je v filmsko revijo uvedel rubriko s knjižnimi novitetami, česar takrat nisem razumel, saj ni šlo vedno za knjige s področja popularne kulture, kar je v tovrstnih revijah bolj običajno. Med predstavljenimi knjigami so bile na primer tudi Levitve Iztoka Geistra, ki so tisto leto prejele Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo; naravoslovno čtivo torej, ki je bilo živo nasprotje hollywoodskega tekočega traku. Izposodil sem si jo in navdušila me je. Samo je z rubriko vztrajal in sčasoma smo se tudi drugi sodelavci v uredništvu priključili s kakšno knjižno recenzijo tu in tam, vse dokler se približno desetletje pozneje ni prekucnilo v obratno smer in je osrednja brezplačna revija založbe UMco postala Bukla, za katero Samo še danes napiše več deset recenzijob vsakokratnem izidu. Brez bližnjega opazovanja tako radikalnega bralskega užitkarja, ki je od ljudi v okolici samoumevno pričakoval, da bodo knjigam posvečali tako poklicno kot tudi ljubiteljsko pozornost, se sam gotovo ne bi nalezel tako resnega navdušenja nad knjigami, kar me je sčasoma pripeljalo do tega, da sem kot grafični oblikovalec – takrat že samostojni podjetnik – opustil druge projekte in se specializiral izključno za knjige. Te korake sem leta 2022 podrobneje opisal v knjigi Nomadi med platnicami (Cankarjeva založba), katere urednik je bil Andrej B