Airbeletrina, 15. maj ― V trenutku, ko se je Sasha Velour pojavila med množico obiskovalk_cev v parterju, še preden je stopila na oder, je vsem v dvorani razodela eno: pred nami stoji dovršena mojstrica odra, ki natančno ve, kako ustvariti show. Njen obisk v skoraj razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ni bil le nastop, temveč premišljen in presenečenj poln spektakel. Pomembno je izpostaviti, da ni šlo za klasičen lip sync drag nastop, temveč za vsebinsko in vizualno izjemno bogato, premišljeno ter odrsko dodelano predstavo, ki presega zgolj interpretacijo glasbene podlage. Z uporabo projekcij, hitrih preoblek in dramatične svetlobe Sasha potrjuje status ikone, ki drag dviguje na nivo visoke umetnosti, onkraj DIY (do it yourself – naredi sam_a) narejenih kostumov in nastopov v neodvisnih in nepretencioznih barih, kot je bil njej ljub C-street, neopazno skladišče iz 20. let prejšnjega stoletja v bližini železniške proge, kjer je deloval srčen gejevski klub in skupnostni prostor. In prav glede tega, po ogledu Travesty še toliko bolj, ostajam razdvojen; sprašujem se namreč, koliko svojega političnega in radikalnega naboja drag pravzaprav izgubi, ko je produciran na tako visokem nivoju, ujet v polirano estetiko produkcije z visokim financiranjem. Ali ni, kot je Sasha sama poudarjala skozi pripoved, bistvo draga prav v tem, da nas opominja na tiste skromne in temačne, robustne in zakajene prostore? Te prostore danes morda res nekoliko romantiziramo, a ravno zato, ker so za mnoge izmed nas predstavljali prve izkustvene drobce popolne predaje samemu sebi in posledično katarzične osvoboditve od družbenih norm. V varnem zavetju marginalnih klubov se zgodi nekaj surovega in neposrednega – nekaj, česar na tako velikem in institucionaliziranem odru večina ne bi mogla ali upala ponoviti. Gallusova dvorana s svojo veličino in protokolom vzpostavlja distanco, ki je v nasprotju s tisto umazano intimo barov in klubov, kjer se drag sploh lahko vzpostav