Airbeletrina,
8. julij
―
Xavier Mas Craviotto (Navàs, Katalonija, 1996) je filolog in pisatelj. Štiri leta je poučeval katalonski jezik in kulturo na Univerzi v Bristolu v Združenem kraljestvu. Je soustanovitelj platforme »Com ho diria«, ki se ukvarja s katalonskim mladinskim slengom. Objavil je dva romana, zbirko kratkih zgodb in tri pesniške zbirke. Za prozo je dobil nagrado Documenta leta 2018, za poezijo pa nagrado Art Jove Salvador Iborra leta 2018 in nagrado Ausiàs March leta 2023. Izbor njegovih pesmi je prek angleščine prevedel Pino Pograjc, pregledala in lektorirala jih je prevajalka Veronika Rot.
Foto: Fidan Nazim qizi/Pexels
obdukcija
Kaj je ta smrtonosni
strup, ki razjeda
najboljše v nas in pušča
le lupino?
Ingmar Bergman
morda je bilo ostro oko
ptice sna,
kar je gledalo v nas;
morda je bilo vse to trpljenje,
ki prehaja meje
držav, ki živijo v
krastah kože vsakega od nas;
morda je bil pretanjen obris
jedrske abulije,
kar nas polni z utrujenostjo
za skorjo našega mi;
morda sva bila Ti in Jaz,
ki sva razumela praznino,
in jo pretvorila v oskrunjeno drevo
v raju, v katerem sva gledala svoj padec;
morda je bilo krožno božanje,
ki ga odgrnem v umazanem zraku,
ko se vržem v tvoja brezna;
morda so bili zobje razpoke,
ki nam z odprtimi usti izreče dobrodošlico v konec,
ki ga poznamo že mnogo let;
morda je bil žaltav znoj sveta,
strukturna narkoza,
žilna anestezija,
pobožanstvena omotica;
morda je bila želodčna Praznina
tega žalostnega boga,
ki se že nekaj časa
dolgočasi
in joče ruševine.
pokopališče
med najinimi besedami je zraslo pokopališče z visokimi zidovi in sivimi grobovi.
smrtno ranjena ptica se je zatekla na najin grob pod naveličanost cipres.
bilo je utrujeno nebo, ki nama je toplo sapo dahnilo po breznu najinih vratov.
in še vedno je bilo tiho, a čutila sva žalost,
in bilo je že pozno:
senca kletke je brez sramu padla na zid najinih hrb
