Sodobnost, 22. december ― Vrhnja stran peteroknjige vilice so obrnjene navzgor ali navzdol (z dovoljenjem Matjaža Hanžka). Lela Angela Mršek Bajda Prezračil sem prostor, katarakt je akt O vilice so obrnjene navzgor ali navzdol Matjaža Hanžka     Opomba: To besedilo je bilo lektorirano. Citati so zapisani zvesto Hanžkovemu izvirniku. Nekaj je tudi posebnosti v avtoričinem izvirniku. Lovljenje kozmičnega je podtema lastnih uvodov, ki jih je Matjaž Hanžek objavil v svoji peteroknjigi vilice so obrnjene navzgor ali navzdol. Misel je stvar, ki jo ujameš vase, ko pripotuje k tebi iz vesolja, razberemo iz njih. Vesolja ni mogoče ne »zaobjeti« ne »razumeti«, njegovi drobni delčki – potem ko so bili ulovljeni – terjajo gibanje. So »signali in namigi« Hanžku, ki so jih (od)rabili tisti s časovno prednostjo pred njim (živeči nekoč); so »veselje in razuzdanost […] ljudstva«, »pesniški material […] brez kakšnega namena in poslanstva«, »deloma tudi likovni material«. Hanžek ga je »izbiral«, »premetal«, »krajšal in morda kaj drugega dodal«, »se z njim igral«, ga najprej ohranjal in njegove pozicije permutiral, nato ga prevajal iz različnih jezikov, tako rekoč cenzuriral, ko ga je izštel z izbiranjem posameznega iz množice, in »ga položil na papir«. Že kompozicija peteroknjige deluje kot stisnjena pest, v katero je ujeta ta snov iz vesolja: dimenzije petih snopičev, povezanih z eno(tno) vezavo, so splastene v volumen oblike, ki v mislih osnuje podobo roke. Tipkopis, rokopis, črtoris, lepljenka pa so postavljeni na papir v snopičih točno na načine, ki jih uvodoma opisuje Hanžek. Kolikor ta način ni razviden iz grafičnih elementov (tukaj so črka, ločilo, številka in matematični znak) in njihove postave, je razberljiv v pomenu besed in konstrukciji besedilja. Ujete reči ne mirujejo. Ker: »[N]a koncu te čaka konec, ki ne pride. Je tam.« Tudi konec je stvar, morda antistvar v vseh rečeh, gibanje v povratni smeri, poriv za notranji nemir reči, »katarak