Airbeletrina, 14. april ― Vedno sem rad obiskoval arhive in ne glede na to, ali mi je gradivo na koncu prišlo prav, sem bil vsakič nenavadno hvaležen, da sem lahko z ljudmi, katerih življenja sem prebiral, odčutil vsaj delček njihove poti. Sumim, na primer, da se s Pavlino Doljak oziroma Pajk ne bom več imel priložnosti podrobno ukvarjati, niti me njena vloga v slovenskem literarnem življenju 19. stoletja ni nikoli prav izrazito intrigirala, pa vendar se bom vedno dobro spominjal, kako sem v rokah držal pisma, ki jih je zaradi smrti strica Matije v letu 1875 okraševala lična črna obroba. Ali pa, kako je morala nespretnemu in nesimpatičnemu Josipu Cimpermanu uvidevno pojasnjevati, da je njeno prijaznost napačno interpretiral kot romantičen interes. Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati. Lagal bi, če ne bi priznal, da sem si začel umišljati, da jo poznam, v najbolj utrujenih in trapastih trenutkih pa morda celo, da sva si blizu. Marijan Rupert – Nič več te ni: Zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič – Mladinska knjiga, 2025 Ko sem dovolj dolgo in dovolj manično brskal po njenem fondu in se navajal na to, kako je izpisovala svoje misli, se mi je začelo zdeti, da v sami materialnosti pisem, njihovi obrobi, madežih črnila in podobnem vidim veliko več, kot bi bilo racionalno domnevati. Monografija Nič več te ni: zgodba o igralki in pesnici Mili Kačič (Mladinska knjiga, 2025) – pod katero se je, čeprav je sestavljena iz prispevkov več avtorjev, podpisal vodja rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva NUK-a Marijan Rupert – vsaj v prvi polovici črpa iz tovrstne »prividne« intimnosti med arhivistom in predmetom njegovega raziskovanja, na kar Rupert morebiti opozarja že z epigrafom, izsekom iz pesmi Roberta Gravesa Obuditi mrtve. S pri