Airbeletrina, 9. julij ― Renato Baretić, novinar, kolumnist, scenarist, sestavljalec vprašanj za televizijske kvize, pesnik, pisatelj, dokaj asimiliran kajkavec v Splitu, nesojeni avtor diplomske naloge o neverjetnem hrvaškem pesniku in znanstveniku Ivanu Slamnigu, izvrsten poznavalec hrvaških (in drugih) narečij, je na hrvaški literarni sceni debitiral kot svojevrsten pesnik z zbirko Besede iz žepov (1998). Vsesplošno znan, bran in priljubljen pa je postal po izidu romana Osmi poverjenik (2003), ki je bil v istem letu nagrajen s petimi prestižnimi hrvaškimi literarnimi nagradami (kar se je zgodilo prvič v hrvaški literarni zgodovini), in sicer z letno nagrado Vladimirja Nazorja Republike Hrvaške, z letno nagrado Augusta Šenoe Matice hrvaške, z letno nagrado Ivana Gorana Kovačića časopisa Vjesnik, z letno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega mesta Zabok in Društva hrvaških književnikov (primerljiva s slovensko nagrado kresnik) ter z nagrado kiklop knjižnega sejma v Pulju. Renato Baretić (1963–2025) Osmi poverjenik, roman o Trećiću, »majhnem otoku za velike zgodbe«, kjer je vse, ampak res čisto vse, drugače – ljudje živijo drugače, funkcionirajo drugače, razmišljajo drugače in, seveda, govorijo drugače –, je Renata Baretića za dolgo časa postavil na prvo mesto hrvaške lestvice najbolj branih knjig. Renata sem spoznala epistolarno med prevajanjem Osmega poverjenika jeseni 2005 in si o njem ustvarila mnenje na podlagi elektronske korespondence. Ko sva se prvič srečala (spomladi 2006 v Celju, kjer je bil gost srečanja avtorjev, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojem jeziku, Sosed tvojega brega), je pred mano stal točno takšen, kakršen je bil »pisemsko«: srčen, topel, luciden, pronicljiv in neizmerno duhovit. V intervjuju za Paralele (publikacija, ki je izšla ob srečanju Sosed tvojega brega) sem ga vprašala, kaj je bolj, literat ali novinar ali scenarist. Odgovoril je v prepoznavnem slogu: »Jaz sem samo pisec, ker že skoraj četrt stoletja živim izključno od pisanja. Pišem