Airbeletrina,
7. junij
―
»To, kar bi mi napisali na dveh straneh, Manca strne v enem stavku,« pravi novinarka in urednica na nacionalnem radiu Tina Lamovšek o esejističnem prvencu zgodovinarke, urednice, založnice Mance G. Renko.
Knjiga Živalsko mesto ni le zbirka besedil, temveč precizno zložen miselni direndaj, ki bralca povabi v avtoričin »notranji šunder«, kjer možgani nikoli ne mirujejo, temveč nenehno utripajo in šumijo. Je kot nekakšen kalejdoskop, v katerem se srečujejo visoka kultura in nizke strasti: od Charlesa Dickensa do Taylor Swift, od Jamesa Bonda do Simone de Beauvoir.
Tina Lamovšek v pogovoru poudari, da te reference niso le okras, namenjene so temu, da z njimi secira vprašanja družbenega razreda, spola, dela in odnosov. Pisanje Mance G. Renko deluje kot »girl therapy«, pogovor s prijateljico ob kavi, in hkrati globoka zgodovinska in sociološka študija našega vsakdana.
Eseji so v knjigi nanizani kot ulice v mestu – nekatere so široke in svetle, druge ozke in temne in vodijo v posameznikova podzemlja. Med njimi sogovornica podkasta izpostavi Or at least a voice. Of a generation. Je portret milenijske generacije, ki ji obe z avtorico pripadata, generacije, ki je v sebi združila željo po bogastvu 80. in kreativnost 90. let ter tako ustvarila pošast, ki zapoveduje, da mora biti vsaka poteza te generacije videti lahkotna, a hkrati finančno uspešna. »Ponoči panksi, zjutraj oglaševalci, za vikend hot mess, med tednom young professionals. Za kakšno ceno, lepo vas prosim, za kakšno ceno? Previsoko,« v odlomku o generacijskih razpetostih zapiše avtorica.
Manca G. Renko z zadnjim esejem o travmi spolne zlorabe gotovo spodmakne tla pod nogami. Tina Lamovšek meni, da takšna dramaturška struktura, ki se sklene z osebno izkušnjo, deluje kot učinkovita strategija za vzpostavitev globokega zaupanja, takšnega, ki spominja na dolg večer s prijateljico. »Ko se po dolgem času srečamo, najprej kramljamo o vsakdanjih dogodkih, šele čez čas si upamo odpreti vrata v najtežj