Airbeletrina, 11. junij ― Minili sta že dve leti od izida mojega pesniškega prvenca Prepovedani položaj (LUD Literatura), ki me je nemalokrat soočil z vprašanjem, kaj imata skupnega nogomet in poezija. Po svojih najboljših močeh sem vsakič poskušala sogovorniku ali sogovornici pojasniti, zakaj me oboje tako zelo fascinira in navdušuje, hkrati pa tudi spravlja ob živce in v slabo voljo. V teh dveh letih sem oboje, tako poezijo kot nogomet, začela gledati drugače. Predvsem sem za oboje postala bolj občutljiva (kolikor je to še mogoče), k čemur je najbrž pripomogla tudi zelo klavrna sezona kluba, za katerega navijam, in pa klasična ustvarjalna blokada, ki doleti marsikaterega avtorja in avtorico po tem, ko od sebe spravi knjigo. V teh dveh letih sem, tako si rada domišljam, ugotovila, da v poeziji obstaja stanje, ki bi ga lahko imenovala trajni prepovedani položaj. Kot avtor si namreč nekaj prehitel – bodisi čas, kontekst, bralca, včasih celo samega sebe. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Morda pa se ravno zato ob vsakem svetovnem prvenstvu znova znajdem med dvema svetovoma: enim, kjer je vse izmerjeno na centimetre, in drugim, kjer je prav napaka tista, s katero se vse skupaj začne. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Svetovno prvenstvo, ki se začne danes, letos ne bo pripadalo enemu mestu, eni državi ali enemu stadionu. Raztegnilo se bo čez tri države in s tem še dodatno poudarilo svojo naravo: da je nogomet razpršena, a hkrati neverjetno povezana izkušnja. Spektakel, ki se dogaja povsod in nikjer. Tokratno prvenstvo bo tudi prvo, ki bo razširjeno na kar oseminštirideset reprezentanc (pred tem jih je na prvenstvih igralo dvaintrideset, torej gre za kar konkretno razširitev), kar pa pomeni še več tekem, še več potovanj, še več televizijskih pravic, še več vsega. Nogomet je že dolgo pr