Airbeletrina, 2. maj ― Dimnikar Gamfield iz Dickensovega kultnega romana Oliver Twist (1838) je slika svojega časa: lakomnež se preživlja tako, da na občini zaprosi za osirotele otroke, nato pa jih uporablja kot ceneno delovno silo za čiščenje majhnih dimnikov – le koščeni in sestradani otroci se namreč lahko prebijejo po ozkih dimniških jaških in jih očistijo. Dickensu si prizora, v katerem dimnikar pred občinskim svetom prostodušno prizna, da sta mu prejšnja vajenca umrla in zato zdaj potrebuje novega, ni bilo treba izmisliti. Tovrstno »zasebno-javno« partnerstvo v tedanji Angliji ni bilo ne novo ne posebno: osirotele dečke, stare štiri ali pet let, so dimnikarji odkupovali od občin skoraj kot potrošno blago – uporabljali so jih za vajence, dokler v nečloveških razmerah niso umrli. In na to ni bilo treba čakati dolgo: če se niso ponesrečili v ozkih dimnikih, jih je doletela bolezen, ki bi jo danes označili za poklicno – rak modnika. Kirurg Percivall Pott iz bolnišnice sv. Bartolomeja je opazil, da so bili skoraj vsi tovrstni bolniki »revne sirote, ki so bili v uku za dimnikarje in so jih, pogosto gole in namazane z oljem, pošiljali v dimne cevi, da bi čistili saje« (S. Mukherjee, 279). Kot prvi je ugotovil, da gre za »rak dimnikarjev«; poprej so zdravniki to bolezen pišmeuhovsko pripisovali spolnim boleznim (naj spomnimo, da govorimo o nekajletnih dečkih!), zdravili pa so jih s strupenimi živosrebrnimi mazili, s katerimi so neizogibni konec le še pospešili. Šele Pott je začel domnevati, da so vzrok saje, ki se leta in leta zažirajo pod kožo. Dickensu si prizora, v katerem dimnikar pred občinskim svetom prostodušno prizna, da sta mu prejšnja vajenca umrla in zato zdaj potrebuje novega, ni bilo treba izmisliti. Več o takih in podobnih križih rakavih bolnikov lahko preberemo v izjemni knjigi Siddharthe Mukherjeeja Kralj vseh bolezni (Ljubljana: Modrijan, 2012), o teh dečkih pa lahko dodamo, da so še dolgo ostajali »potrošno blago« za raznorazne gamfielde. Javnost