Kamra.si, 1. junij ― V Zgodovinskem arhivu na Ptuju se bodo tudi letos pridružili praznovanju Mednarodnega dneva arhivov, ki je namenjen ozaveščanju o pomenu arhivskega gradiva in arhivov. Posvetili ga bodo 650. obletnici najstarejšega mestnega statuta, ki je zaradi svoje redkosti in vsebine pomemben pravni, zgodovinski in kulturni spomenik. Je najstarejši pravni spomenik za celinska mesta na območju Republike Slovenije. Za obiskovalce bodo v torek, 9. junija 2026 pripravili naslednje brezplačne dogodke: Ob 11.00  uri:  predstavitev in ogled razstave »Ko se je na Ptuju pisalo leto 1376: ob 650. obletnici najstarejšega mestnega statuta«. Ob tej priložnosti bodo na ogled postavili tudi unikatni faksimile statuta iz leta 1941, še posebej pa se bodo osredotočili na člene v statutu, ki se dotikajo pekov in pekovskega ceha, saj sledi še kratek sprehod po razstavi »Pekarne in pekarstvo skozi čas« (lokacija Zgodovinski arhiv na Ptuju, Vičava 5). Ob 12.00 uri:  ogled arhivskih depojev in predstavitev dela v arhivu (lokacija Zgodovinski arhiv na Ptuju, Vičava 5).

Kamra.si, 1. junij ― Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož vas v okviru Evropskih dnevov arheologije vabi na strokovno predavanje izr. prof. dr. Bojana Djurića Rimski sarkofagi Poetovione in njihova trgovina v Panoniji, ki bo v petek, 12. junija 2026, ob 17.00 na Ptujskem gradu. Dogodek bo potekal ob izidu znanstvene monografije Corpus Signorum Imperii Romani. Poetovio I, 1, izdane v založništvu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga, ki predstavlja prvi zvezek prestižne mednarodne serije, podrobneje obravnava poetovionske kamnite spomenike v luči noriške in panonske kamnoseške proizvodnje, njihovo ikonografijo ter materiale.

Sodobnost, 1. junij ― Listje mavričnih barvnih odtenkov polni ulice Kjota in okrašuje rjave razvejane žile dreves, ki se dvigajo visoko proti nebu. Jutranja meglica pričara nekoliko melanholično vzdušje, a le za kratek čas. Ko se meglica razkadi, se izza goste in motno sivkaste zavese prikaže toplo jesensko sonce, ki mestu pokloni bolj živahno podobo. Sončni žarki pridušeno sivino mesta spremenijo v bogato platno oranžne, rdeče in zlate barve ter ga napolnijo z zvokom ptic in lesketajočih se vodnih kapelj. Sonce prijetno gladi moja hladna lica, greje pročelja lesenih stavb, osvetljuje radovedne potepuške mačke ter razkriva kamnite poti, ki vodijo v skrivne kotičke mesta. Stopim na dvotirno kamnito pot, Tetsugaku no Michi, za katero pravijo, da pripada pesnikom in filozofom. Obojim ta tihi, neobljudeni in z drevesi obdani prostor poklanja nežen spokoj, v katerem se njihov duh nemoteno sprehaja in odkriva skrivnosti življenja. Med hojo opazujem listje na drevesih, ki se v lahnem vetru nežno pozibava. Vetru dovolim, da mi mrši lase in mi, obdani s padajočim listjem, na obraz nariše nasmeh. Med hojo preštevam leta, ki so za menoj, obraze, ki so še vedno ob meni, in spomine na vse tisto, kar sčasoma zbledi. Kakor moji spomini tudi jaz za seboj ne puščam sledi. Vse dokler ob mojem desnem ušesu ne zabrenči čebela, ki s tihim brnenjem prebudi moje zavedanje o poti, po kateri hodim. V tistem trenutku za seboj začutim stopinje, ki so tako drobne in tihe, da ne morejo pripadati človeku. Obrnem se in opazim črno-belo mačko, ki mi zvesto sledi in me opazuje prav tako radovedno, kot jaz opazujem njo. Prehiti me, nekoliko pospeši korak in hodi pred menoj, kakor da me želi voditi. Vsake toliko se obrne, da bi videla, ali ji še sledim. Opazujem njeno spretno hojo, ko opazim, da se približujeva oznaki za konec poti. Mačka še nekoliko pospeši hojo, nato pa skoči na večjo skalo, ki stoji ob poti. Na njej sedi vzvišeno in elegantno, kakor da bi bila tudi sama del tega okamnelega obličja. Ob mačj

Sodobnost, 1. junij ― »Sončnica se je nagnila, o, da ne bi se zlomila!« »Dajte, no, kaj prebrat!« nenačrtovano zleti iz mojih ust. Stojim pred množico nadobudnežev, ki se jim obrazi, ko jih takole nagovorim, skremžijo v neodobravajoče grimase. »Briga me za domače branje, briga me za bralno značko! Važno je, da berete! Vzemite knjigo, eh, vzemite katero koli besedilo in berite,« se, presenečena nad svojo iskrenostjo, slišim reči. Moj ton je sicer prepričljiv, a potrebujem tudi argumente. »Prosjačim vas, ker sem sebična: med vašimi možgani so tisti, ki bodo čez nekaj desetletij operirali moje kolke. In te vaše možgane branje spreminja tako, da so učinkovitejši!« Med učenci pritajeno završi. »Če že ne zaradi mene in mojega rotenja, potem berite vsaj zaradi tridesetletne verzije vas samih, ki vam bo – z dobro kariero in še boljšo plačo – preprosto hvaležna.« Denar? Resno? Podkupila bi jih z lažnivo obljubo zaslužka kot posledice ukvarjanja z leposlovjem? Če česa, potem me je življenje naučilo ravno obratnega: zaradi ljubezni do knjig imam slabo plačano, predvsem pa precej zahtevno delo, ki mi pobere toliko energije, da je potem zmanjka za domače, za moje ljudi. Na tale visokoleteči uvod bi se morala bolje pripraviti, pomislim. Še dobro, da je roditeljski za šestošolce šele naslednji teden – pred starši bo treba biti prepričljivejši. Iz učilnice seveda odidem poklapana.   Kot osnovnošolska učiteljica slovenščine sem prepojena s skrbjo zaradi slabe bralne pismenosti mladine, saj se utapljamo v podatkih raziskav, ki ugotavljajo upad bralnih navad ter vsesplošno krizo poglobljenega znanja. Zdi se mi celo, da so mladi (skupaj s starši) ozaveščeni in da se težav zavedajo. Tudi tisti, ki se v uvodnih urah odkrito norčujejo iz svojega nebranja, to počnejo z nekakšnim očitajočim podtonom, za katerega se zdi, da ga okolica od njih pričakuje. Pa vendar je občutek, ko skušaš pametovati o rešitvah, soroden tistemu, ki spremlja okoljevarstvene ukrepe – hromeča breziz